V Galeriji Ravne, ki ima svoje prostore v Kulturnem centru, je v petek, 2. oktobra, potekala otvoritev razstave JOŽE TISNIKAR Pot domov?

Otvoritev je potekala ob sedemdesetletnici konca druge svetovne vojne in bo na ogled vse do 27. novembrom 2015.

Ob sedemdeseti obletnici konca druge svetovne vojne, hkrati tudi obletnici miru, ki je maja 1945 prinesel olajšanje in upanje, se oziramo tudi k pričevanjem in podobam, ki opisujejo izgubljene iluzije, travmatično bolečino ob izgubi najbližjih, begajoče tavanje razseljenih med ruševinami starega sveta … na poti domov … domov?

Presunljivi prizori beguncev, ki se umikajo strahotam vojne, so najbolj presunljive in emblematične podobe 20. stoletja, a tudi na začetku novega tisočletja z nezmanjšano močjo preizkušajo občutljivost sodobnega globaliziranega sveta, v katerem je peščica onih, ki imajo vse, in velikanska večina tistih, ki imajo malo ali pa se borijo za golo preživetje. 

Tudi slikar Jože Tisnikar (1928-1998) se je kot občutljiv mladenič srečal z brezupnimi prizori bežečih premaganih vojská, ki so se ob koncu velike vojne valile skozi Mislinjsko dolino. Trupla, posejana po poljih in travnikih, tavajoči konji in voli, ki so se strgali z ojes prevrnjenih vozov, brezizhodni obup množice – vse to se zrcali na platnih, vendar ne kot moralizatorska obtožba blodnjavih nesporazumov človeške nečimrnosti in še manj kot patetični krik k poravnavi krivic. So le halucinantne podobe mladosti, vtisnjene v mentalni vzorec poudarjeno osebne izpovedi. V sferah umetniške interpretacije so bolj pretresljive in zgovornejše kot brezplodno politikantsko prerekanje o »krivdi«.

»Tisnikar je občutja svoje ranljive notranjosti stkal v pomenljiva univerzalna sporočila o bistvu človeške eksistence in jih povzdignil v sfero absolutnih simbolov. S srhljivim, a neizrekljivo plemenitim občutkom zato zremo v izpraznjene pokrajine, poseljene z blodečimi figurami, iz katerih

je že zdavnaj odteklo radoživo življenje. Izgubljeni in nemočni so ti ljudje, vedno na poti domov, čeprav nobeden od njih ne ve, kje bo lahko našel toplo zavetje in obet prihodnosti, a kot svetlo zarjo na odmaknjenem obzorju Tisnikar vselej oznanja tudi upanje,« je dejal kustos razstave Marko Košan.