Že dan pred tem so iz dalmatinskih mest na Kornat odplule številne ladje, hidrogliserji in čolni Kapetanije in Policije, da so se poklonili spominu na mlade fante, ki so pod vrhom Kornata pustili svoja življenja. Tam so namreč v spomin na tragedijo 30. avgusta 2007, s pomočjo 2.578 graditeljev, leta 2010 postavili 12 velikih križev, spominsko obeležje (vse v obliki suhozida) ter v sam krš vklesali dostopno pot. Sveče, cvetje in žalostni obrazi na vseh mestih, kjer so se tri dni zbirali ljudje v spomin na dogodek, pa še vedno terjajo odgovor na vprašanje kaj so gasilci na kornatskem otoku sploh gasili. Paleta odgovorov, da je kriva Natova raketa, razbit helikopterski karnister, napačna odločitev lokalnega poveljnika (ta je v nesreči umrl), egoistična politična odločitev (takratni predsednik je v zaporu, seveda ne zaradi tega), napačna odločitev županijskega poveljnika (iz postopka je izšel kot nedolžen) ali pa, kot se je šepetalo na palubi ladje Ina, je kriv razpad sisema v državi, ki je dopustila, da se je v ogenj poslalo mlade ljudi brez ustreznih oblačil, kisika, komunikacijske podpore (sporazumevali so se z mobiteli, ki tam povsod sploh ne delajo) in drugega.
In prav zato se moramo zavedati, kakšno vlogo igrajo gasilci tudi pri nas. Prostovoljci ali poklicni gasilci. Kakorkoli, oni so vedno prvi naslov v nesreči.
Besedilo in foto: Renata Picej