Razstava Idrija – zakladnica naravoslovja predstavlja izbrane predmete iz zakladnice geološke dediščine in biotske raznovrstnosti poimenovane po Idriji in idrijskih naravoslovcih. Pionirji evropskega in slovenskega naravoslovja, ki jih je v Idrijo privabljal sloviti rudnik, so že v 18. stoletju postavili  temelje geologiji, metalurgiji, kemiji, botaniki, etnologiji in  medicini dela. Predstavljene so njihove zanimive življenjske zgodbe in najpomembnejša dela, ki izvirajo prav iz časa njihovega službovanja v Idriji.

JOANNES ANTONIUS SCOPOLI (1723-1788), doma iz mesteca Cavalese na Tirolskem, je bil prvi idrijski rudniški zdravnik, raziskovalec kranjske flore, profesor kemije in metalurgije na strokovni šoli v Idriji, utemeljitelj medicine dela, botanike, zoologije, metalurgije, kemije in geologije na Slovenskem. V Idrijo ga je leta 1754 poslala prosvetljena cesarica Marija Terezija. Po devetih letih jo je prosil za premestitev, a je v želji, da bi ga obdržala v tem rudarsko pomembnem kraju, leta 1763 v Idriji odprla višjo strokovno šolo. Scopolija je imenovala za profesorja kemije in metalurgije. Tako je bil v takratni monarhiji ustanovljen prvi zavod, kjer so mladi lahko dobili strokovno kemijsko in metalurško izobrazbo. Po šestih letih je šola v Idriji  z odhodom Scopolija v Bansko Štiavnico prenehala delovati.

BALTHAZAR  HACQUET (1739-1815), rojen v Franciji, je služboval v Idriji od 1766 do 1773 kot rudniški kirurg, zdravnik in izumitelj, bil je prosvetljenec in raziskovalec narave, pionirski raziskovalec alpskih visokogorij, popotnik in opisovalec ljudstev v Iliriji. V Idrijo je prišel po posredovanju cesarskega zdravnika zaradi prirodoznanstva in živosrebrnega rudnika, še posebej, ker je vedel, da tam živi slavni Scopoli...” Bil je doktor jezuitske filozofije ter izprašan kirurg in porodničar. Ukvarjal se je z naravoslovjem, predvsem botaniko in mineralogijo, bil je etnolog, raziskoval je Julijske Alpe in že davnega leta 1782 osvojil Triglav.

MARKO VINCENC LIPOLD (1816-1883) je prvi slovenski geolog in rudarski inženir, utemeljitelj geološke znanosti na Slovenskem in upravnik idrijskega rudnika od 1867. Pionir slovenskih geologov se je rodil v Mozirju, v ugledni kmečki in splavarski družini. Po končanem študiju prava v Gradcu je nadaljeval študij montanistike na rudarski akademiji v Banski Štiavnici na Slovaškem. Vrsto let je služboval kot terenski geolog pri Geološkem zavodu na Dunaju. Leta 1867 je prevzel ponujeno mesto direktorja rudnika v oddaljeni Idriji. Ker se je zavedal  pomena poznavanja kamnin, v katerih nastopa orudenje,  je neumorno nadaljeval z geološkim kartiranjem rudišča.

Leta 1879 se je 8. avgusta z ženo in tremi hčerami odpravil na krožno vožnjo z vlakom iz Logatca do Ljubljane, potem pa preko Tirolske, Salzburga, Štajerske in Koroške nazaj v Idrijo. Z vlakom se je 24. avgusta 1879 pripeljal tudi na Prevalje in se odpravil na rudarske Leše k sorodniku Antonu Webernu, kjer je z družino ostal do 7. septembra, ko so se vrnili v Idrijo.

Besedilo za razstavo so pisali Martina Peljhan,  dr. Jože Čar, mag. Matija Križnar, dr. Miha Jerešek, Marija Bavdaž in  Anka Vončina.