Zaživela je RADOLČICA

Ljudska univerza Radovljica je v okviru Medgeneracijskega centra Radol’ca in v sodelovanju s Spominčico – slovenskim združenjem za pomoč pri demenci organizirala skupino Radolčica za druženje oseb, ki imajo demenco.

Zakaj RADOLČICA? 

Skupina Radolčica je namenjena druženju oseb z demenco. Znano je, da postavljena diagnoza Alzheimerjeva bolezen ali katerakoli druga oblika demence vpliva ne samo na bolnika samega, ampak na življenje vseh ljudi, ki z bolnikom živijo. Realnost te bolezni je, da je v tej situaciji težko ostati v stikih s prijatelji in družino, kar lahko vodi v osamljenosti in izolacijo. Radolčica je:

• prostor za izmenjavo informacij,  podporo in prijateljstvo z drugimi, katerih življenje se je dotaknila demenca,
•  priložnost za zmanjševanje občutkov  osamljenosti in izolacije,
•  prostor za izražanje čustev in potrjevanje, da so ta čustva normalna in pričakovana,
• prostor, kjer najdete pozitivni pogled na stvari ne da bi vas napačno razumeli,
• priložnost za razvijanje spretnosti komunikacije in reševanja problemov,
• priložnost dobiti nekaj nadzora nad boleznijo, ki je ne morete kontrolirati,
• prostor, kjer občutite upanje..

Naša skupina je nastala z namenom pomagati ljudem z Alzheimerjevo bolezenijo in drugimi oblikami demence. Osnovni cilj naše skupine je spodbuditi ljudi, da se aktivno spopadejo z zaščito in ohranjanjem svojega fizičnega in psihičnega zdravja.

Nekaj dragocenih izkušenj smo dobili pri obisku projekta Živeti z demenco v Celju, kjer že dlje časa potekajo organizirana družabna srečanja oseb obolelih z demenco in strokovnih sodelavcev.

V sproščenem in prijetnem vzdušju popijemo skodelico čaja ob branju, poeziji, pogovoru, petju… Med tem pa se večkrat tudi razmigamo in si pri tem pomagamo z različnimi pripomočki. Ne manjka pa tudi raznih družabnih in miselnih iger, zato nam čas zelo hitro mine. Ob zaključku srečanja je lepo videti sproščene, zgovorne in nasmejane obraze ljudi, ki odhajajo nazaj v domače okolje.

Zato lepo povabimo svojce, naj svoje najdražje pripeljejo na naša srečanja in si med tem vzamejo dve uri zase.

Napisali: Anita Markič in Vera Pelhan