»Osvobajate nas, hkrati pa nas režete na koščke«, je bil stavek, ki si ga je Wilson najbolj zapomnil z enega od dveh srečanj s slovensko delegacijo 5. junija 1919 v Parizu, a to na njegove odločitve v zvezi s slovenskimi mejami ni kaj dosti vplivalo. Močno pa so vplivale na postavitev slovenskih mej odločne akcije zavednih Slovencev, ki so po razpadu Avstro-Ogrske šli v boj za zavarovanje meja novonastale države SHS, kasneje preoblikovane v Kraljevino Jugoslavijo. 

23. novembra praznujemo praznik - dan Rudolfa Maistra, da ohranjamo spomin na te velike Slovence. 

General Rudolf Maister je bil zagotovo prvi med njimi, velja pa omeniti tudi druge. Na radovljiški graščini je od 31. marca 1974 pritrjena plošča spominu na prostovoljce Alpinske oziroma Alpske čete, sestavljene večinoma iz Gorenjcev, predvsem Jeseničanov in na njihovega poveljnika, kapetana II. razreda, Rudolfa Badjura. Alpska četa je po koncu 1. svetovne vojne, ko so se začele postavljati nove meje med državami, držala postojanke na Karavankah, preprečevala je napredovanje Avstrijcev na jug in, predvsem enota pod poveljstvom Karla Šefmana v Podkorenu, Italijanov na vzhod. Ob omenjanju meje na zahodu in na Karavankah velja omeniti Tržičana Lojzeta Udeta in poveljnika na Koroškem, Alfreda Lavriča: njuni prostovoljci so obranili Ljubelj, z njega so  pregnali 34 nemških vojakov in zasedli Borovlje.

Še mnogo jih je. Te zavedne može imenujemo "borci za severno mejo", a bili so tudi borci za zahodno mejo, saj je Italija pogoltno rinila bolj in bolj na vzhod in če ne bi bilo na pariških pogajanjih Mihajla Pupina, osebnega prijatelja ameriškega predsednika Thomasa Wilsona, bi bil po 1. svetovni vojni tudi trikotnik  Bohinj - Bled - Kranjska Gora italijanski. Slovenska Narodna vlada v Ljubljani je bolj zaupala v pogajanja za zeleno mizo kot v postavljanje meja z orožjem in Maistrove čete, kasneje ojačane z jugoslovanskimi, so se z nekaterih, že osvojenih kót morale umakniti, pa bi se v takratnem času verjetno dalo na severu izpogajati celo mejo na Dravi.

Vseh teh dogodkov in teh mož so se spomnili na slovesnosti  OZ VVS Zgornja Gorenjska pred radovljiško graščino, 17. novembra. Zbrane je nagovoril generalni sekretar Zveze društev general Maister gospod Rudolf Pfajfar, ki je predstavil delovanje in številčnost društev, pa tudi nekaj manj poznanih dejstev o generalu Maistru. 

V kulturnem programu je Veteranski pevski zbor pod vodstvom Metke Rutar Piber in ob spremljavi harmonikarja Franca Valanta zapel štiri pesmi, tri Maistrove: Nazaj jih pa ni, Kazen in Pomlad ter Podjedovo: Hvala ti, general. 

Delegacija veteranskega združenja Zgornja Gorenjska je k plošči položila venec, proslavo sta spremljala praporščaka združenja  vojaških gornikov in združenja veteranov vojne za Slovenijo.

Naj spomin na velike može naše zgodovine ne zamre!