Ohraniti spomin za slovensko prihodnost je zagotovo tudi naša obveza, imeti empatijo, razumeti bolečino, strah, ponižanje, ki so ga morali svojci pobitih doživljati mnoga leta in ga še marsikdo doživlja vse do današnjih dni. 4. 7. 2021 smo imeli spomnisko slovesnost z darovano sveto mašo za vse žrtve vojn. Po sveti maši smo imeli blagoslov, krajši kulturni program z nagovorom dr. Franceta Cukjatija pred spomenikom z izpisanimi imeni žrtvami komunizma. (FK)

Govor dr. Franceta Cukjatija:
Smo pred spomenikom, na katerem piše: »Po koncu vojne izdanim in pomorjenim slovenskim domobrancem in drugim medvojnim in povojnim žrtvam državljanske vojne na protikomunistični strani.« Iz Borovnice je bilo 45 žrtev, iz južnih vasi od Zabočevega do Pokojišča 44, iz severnih zaselkov Pako, Breg, Dol, Laze pa 18 žrtev. Skupaj torej 107 žrtev. Nekaj v letih 42 do 43, velika večina pa po vojni, v času tako imenovane »svobode«. To niso bile žrtve okupatorskega nasilja, ampak žrtve, kot jih je France Prešeren napovedal že sto let prej z besedami: »Slovenec že mori Slovenca, brata. Kako strašna slepota je človeka.« Le, da je Prešeren takrat govoril o borbenem spopadu, saj si ni mogel predstavljati, da bi šlo za grozljiv pomor ujetih, zvezanih, ponižanih, pretepenih, sestradanih slovenskih sobratov.
Tudi Borovniško župnijo je prizadel apokaliptični genocid komunistične revolucije. Zato je prav, da se kdaj pa kdaj ustavimo ob tem spomeniku in posvetimo svojo misel v »spomin in opomin«, da se na slovenskih tleh ne bi nikoli več kaj takega zgodilo. Povprečna starost teh 107 žrtev je bila 28 let. Poleg nekaj žensk in deklet je šlo za fante in može, ki so stali na pragu svoje najbolj ustvarjalne življenjske dobe. Koliko domačij bi obnovili in na novo zgradili, koliko družin prehranili in koliko otrok obogatili z domoljubjem in krščansko kulturo? Tega se še danes premalo zavedamo. So se pa tega zavedali komunistični revolucionarji.
26. maja 1945, ko je na Kongresnem trgu v Ljubljani Tito napovedal povojni holokavst, je Slovenski poročevalec objavil manifest »Maščevanje je strašna beseda«, v katerem beremo – citiram: »Mi ne bomo posekali samo gnilega drevesa, mi bomo tudi njegove korenine izruvali in jih požgali in zemljo, v kateri je raslo, bomo deset klafter globoko prekopali, da ne bo ostalo za takim drevesom niti najmanjše kali.« In res so uničili velik del nacionalnih korenin, ki so tisoč let prehranjevale slovenski narod s kulturno, moralno in narodnostno identiteto. Sčasoma se rane zacelijo in korenine obrastejo, a tudi danes so te nacionalne korenine ponovno ogrožene. Ne samo v Sloveniji, v vsem zahodnem svetu. Če se bo ob spominu na takrat pobito mlado generacijo v naših srcih prebudila skrb za naš sedanji mladi rod, ki ga hoče danes nekdo utopiti v kulturni, moralni in spolni zmedi, potem bo zgodovinski spomin opravil svojo nalogo. Pa še zaradi nečesa moramo ohranjati spomin na ujete, mučene in pobite sonarodnjake, sovaščane, sobrate. Zaradi nas samih. Zaradi sočutja, empatije, ki človeka dela človeka.
Vsa ta imena na spomeniku so imena konkretnih ljudi. Ljudi s svojo zgodovino, svojim življenjem, svojimi skrbmi, načrti in sanjami. Kaj vse je doživljal posamezen Anton, Franc, Ivan, Jože, ko so ga brez razloga pograbili, zvezali, mučili in nazadnje ustreljenega ali živega pahnili v kraško brezno …? Ni pomembno, ali je bil kristjan, ateist, Slovenec ali tujec … bil je človek. Komur se ta človek ne zasmili, ni človek! In če taka usoda v naših srcih prebudi sočutje, postanemo bolj človeški.
Pred mnogimi leti mi je neka gospa pripovedovala, kako je v času italijanskega taborišča peljala voz repe mimo taboriščnikov, ki so delali ob Borovniščici. Že na prvi pogled so bili sestradani in izmučeni. Kot po nerodnosti je voz skrenila, da je padlo nekaj repe na tla in nadaljevala pot. A italijanskega ujetnika, ki je pograbil repo, je paznik s puškinim kopitom zbil na tla … »Oh, kako se mi je smilil,« je zavzdihnila.
Pravo sočutje ne pozna meja. Preko 60 tisoč Slovencev je bilo prisilno mobiliziranih v nemško vojsko in večinoma poslano na vzhodno fronto. Mnogi od preživelih se niso vrnili domov in so kot osovraženi nemški vojaki končali v ruskih taboriščih. Bila jim je naprtena kolektivna krivda, kar je značilnost pravnega primitivizma. Kot je nacizem obsojal Jude, ker so bili Judje, in so mnoge vojske streljale ljudi, ker so nosili nepravo uniformo, tako tudi danes nekateri pozivajo k pobijanju ljudi, ker niso v pravi politični stranki.
Če kdaj, potem danes ponovno potrebujemo kulturo univerzalne empatije, univerzalno sočutje do človeka kot človeka, ne glede, kakšne narodnosti, rase, vere ali političnega prepričanja je. Namesto klanjanja spomenikom vojnih likvidatorjev potrebujemo spoštljiv spomin do vseh, ki so bili žrtve teh likvidacij.
Pristno sočutje do žrtev nasilja in do njihovega človeškega trpljenja je treba negovati in izražati, če hočemo ostati pristno človeški in če hočemo to razsežnost duhovne kulture prenesti na mlajše rodove. Od tega so odvisne mnoge stvari v sedanji in bodoči družbi, predvsem pa pravičnost in medčloveško spoštovanje. Celo »vladavina prava«, ki je zadnje čase kar naprej predmet prerekanja in politikantskih očitkov, je odvisna predvsem od »vladavine« pristnega sočutja.
Spoštovani - pred spomenikom žrtev komunističnega nasilja.
Edini otipljivi sad, ki ga te in podobne žrtve lahko s svojim trpljenjem prebujajo med nami, v svetu živih, je pristna človeška empatija, sočutje, ki pomeni univerzalno upanje, da se kaj takega ne bo nikoli več zgodilo. Sočutje, ki s tem postane priznanje in spoštljiva zahvala za njihovo trpljenje.