Spoštovani bralci!

S tem zapisom začenjam sklop svojih razmišljanj, ki jih snujem na podlagi spoznanj in podatkov, ki jih pridobivam skozi leta.

Slovenci smo narod, ki je skozi dogodke v preteklosti na lastni koži spoznaval, da moramo danes naravo ščititi pred divjim kapitalom. Odločili smo se, da ohranjamo skupno dobro. Zaščitili smo določene predele, ki smo jih v preteklosti spoznali kot izjemne. S tem namenom tudi plačamo javne ustanove, ki zastopajo interese Slovencev in naše narave. Ustanovili smo na primer: Javni zavod Triglavski narodni park, Zavod za varstvo narave, Zavod za varstvo kulturne dediščine, Ministrstvo za naravne vire in prostor, inšpektorate … Zaposlili smo naše predstavnike, da bi varovali nas in našo dediščino. Državljani Slovenije plačujemo izobraževanje, primernim posameznikom dodelimo delovna mesta, plačamo kadre, ki bi kar najbolje ščitili nas in naravo pred nepridipravi.

Šolski primer - Vintgar

Kaj se zgodi, ko začne eno podjetje, društvo, posameznik kopičiti denar, ki ga pridobiva, denimo, od trženja naravne vrednote državnega pomena Slovencev (in pri tem ustanove, odgovorne za zakonitosti, odpovejo)? Začne kopičiti nezakonito pridobljen denar, začne širiti svojo dejavnost z nakopičenim nezakonito pridobljenim denarjem, začne pridobivati zemljišča domačinov, zlepa ali zgrda, saj ima vendarle denar, ki ga ljudje nimajo, ampak ga najbrž potrebujejo. Širi se v Naturo 2000 in Triglavski narodni park. Kot najboljši ponudnik izrine domačine z njihovimi dejavnostmi in se sam naseli na njihovo mesto. Bolj skromen posameznik, ki se drži pravil, pač ne more konkurirati. Ker se širi, se našopiri in zahteva vstopnino tu, vstopnino tam. Ubogi vendar mora dobiti denar, saj ureja naš kraj! S tem denarjem najamejo odvetnike, ki vršijo pritisk na ministrstvo. Z nezakonito pridobljenim denarjem kupi članke v medijih in posamezni novinarji pišejo to, kar jim je naročeno. Lažejo in strašijo ljudi, da bo sicer šel denar v »Ljubljano«. To govori nekdo, ki pravi »mi, domačini«, čeprav sam ni »d« od domačina. Na odzive pravih domačinov, ki nekaj vemo, se praviloma novinarji sploh ne odzovejo. To je ta krogotok. Tako se ustvarja monopol, prilaščanje naših krajev, poseganje v naš skupen prostor, ustvarjanje njihove pozitivne medijske podobe. Še tako velik kupček denarja pa ne prinese izobraženosti in razgledanosti. Zaradi neznanja omenjeni prikrajajo našo kulturno dediščino. Spreminjajo jo v lunapark za še večji lasten dobiček. Dediščino spreobračajo in poenostavljajo. Kulturna krajina je nasmetena z znaki in tablami. Prodajajo cenene spominke, ki iznakažajo našo bit. Dojemanje našega kraja zreducirajo na to, kako ga dojemajo tujci. Slovenščina je v turističnih krajih postala manjšinski jezik. Turistom bi razkazali vse skrite kotičke. Zato, da jih le-ti potrepljajo po rami, jih pohvalijo in naši ljudje ali nekatere turistične organizacije se kar raznežijo ob odzivu tujcev. Temu sledi, da naši skrivni kotički niso več skrivni, biotska raznovrstnost je poteptana in degradirana, nekateri pa ponovno izkoristijo priložnost za zaslužek. To priliko zavohajo še ostali, ki jim nos služi bolj ali manj le za to, da se odziva na točno določeno barvo papirja ali plastične kartice.

V podrobnosti se pa spustim v naslednjih prispevkih, ko se bom glede na dogodke, ki prihajajo, najbrž lotila razčlenjevanja pridobljenih podatkov.

Anja Bunderla