Morda smo slutili, da bo sodobna kuga pljusknila tudi k nam, čudno bi bilo, ako ne bi. A da se bo življenje povsem ustavilo, tega si niti v najbolj morastih sanjah ne bi mogli zamisliti. Strah, ki se je naselil v ljudeh, smiselni in manj smiselni predpisi so ga prej povečali, kot pa v ljudeh dvignili samozavest, živčnost, ki v teh dneh počasi popušča, a kulturi se ne obetajo "baš svetli dnevi".
Bolj kot razmišljamo o možnostih nadaljnjega nastopanja bolj se bojimo, da bodo za naše nastope še šolske telovadnice postale premajhne, saj smo Slovenci pač taki, da raje ostre pogoje samo od sebe še malo bolj zaostrimo, tako, za vsak primer.
In tako se bojimo da bomo socialno distanco nastopajočih do obiskovalcev z osmih hoteli spraviti na petnajst metrov, v telovadnico, v katero bi sicer lahko prišlo na predstavo 500 dijakov jih bo morda lahko komaj prišla polovica.
Brez ozira na to, da se bodo tudi sicer družili, najbrž se skrivoma, kot doslej, poljubljali (in še kaj), popili kakšno kavo bistveno bližje od tistega metra in pol. Zaradi vsega skupaj se nam kmalu obeta pomanjkanje pedagoškega kadra.
Da bosta Andrej in Boštjan hodila naokrog in širila mladeži obzorja s Prešernom, Jenkom in Kettejem/Murnom ne dvomimo, koliko in ob katerih zapovedanih praznikih pa bo, tako kot doslej, ostajalo največ v rokah naročnikov.
Upamo, da brez nepotrebnega strahu, a tudi ne zaletavo.
Lep praznik dela in čim prejšnjo vrnitev na delo tistim, ki ga imate.