ČEBELARSTVO IN KULTURNA DEDIŠČINA – jo Slovenci prepoznamo in jo znamo ceniti?

V zadnjih mesecih sem se udeležila nekaj predavanj in sestankov o kulturni dediščini, predvsem o kulturni dediščini v čebelarstvu. Kulturno dediščino mnogi jemljejo kot vse, kar malo spominja na nekaj zgodovinskega. Dediščina je nekaj, kar smo PODEDOVALI od naših prednikov.

POSLIKAVANJE PANJSKIH KONČNIC

Znano je, da so za panjske končnice uporabljali kakovosten les in kakovostne barve. Po nekem čebelarskem predavanju me je prejšnji teden ogovoril nekdo, ki se zanima za čebele in mi naredil kratko predavanje o tem, da so včasih vsi imeli poslikane panjske končnice, torej niso bile drage, tako kot tudi danes v trgovinah s spominki. Kar nekaj truda sem vložila, da sem mu pojasnila, da še zdaleč niso vsi čebelarji imeli poslikanih čelnic. Poslikani so bili panji pred samostani, graščinami … Čebelar si je včasih s poslikavami med drugim večal ugled. Čebele so mu bile pomembne, spoštoval jih je, zato je rad prispeval za dobro poslikavo.

ALI NAREDIMO DOVOLJ ZA PREPOZNAVNOST DANAŠNJIH KAKOVOSTNIH POSLIKANIH PANJSKIH KONČNIC?

Nikakor ne. Večina ljudi po obisku Čebelarskega muzeja ne ve, kako so panjske končnice poslikane in zakaj so tako obstojne. V muzejski trgovini se prodajajo končnice, poslikane z akrilnimi barvami. Tehnika slikanja in dimenzij se zamolči. Pravilno bi bilo, da se ljudem razloži, kaj je izvorna poslikava in da so današnje končnice, ki so narejene serijsko, povsem drugačne – slab les, drugačne barve, povsem drugačna tehnika. Motivi so velikokrat popačeni, poenostavljeni in nimajo povezave s pojmom POSLIKANE PANJSKE KONČNICE. Dediščina se tako izkrivlja. Obstaja bojazen, da izkrivljenost sčasoma postane standardna in jo laiki prepoznajo kot del dediščine. Obiskovalcem bi morali dati možnost izbire. Namesto tega se jih zavaja. Tako se podcenjuje naša dediščina, ki v očeh ljudi postane cenena. Slovensko zgodovino in dediščino moramo poznati, jo predstavljati ljudem, ker je naša. Kaj nam služi, če je zaprta v skladiščih?