Pred desetletji je Begunjščica za begunjske kmete pomenila dodaten vir krme za živino, saj je v dolini primanjkovalo pašnikov. Po 2. svetovni vojni je košnja kopišč zamrla, številni običaji in tradicije, povezane s tem vsakoletnim dogodkom, pa skoraj odšle v pozabo. Starodavno tradicijo in znanje o planinski košnji so do neke meri ohranili kosci pri Roblekovem domu, da pa ti običaji košnje, spravljanja sena, postavitve senene kope in z njimi povezanih opravil ne bi odšli v pozabo, jih bodo begunjski kosci in grabljice predstavili v soboto, 5. avgusta 2017, ob 10. uri pri Roblekovem domu na Begunjščici.

Opravilo košnje je slikovito opisal že dr. Jakob Prešern leta 1933 v Planinskem vestniku: »Seno se pokosi s koso na kratkem kosišču, noge pa morajo biti oborožene z derezami. Seno se spravi potem na določen prostor, na malo ravnico, kjer se iz njega z veliko umetnostjo postavi kopa. Ta mora biti napravljena točno po gotovih pravilih glede oblike in gostosti nagromadenega sena, da vzdrži jesensko deževje in prve zimske viharje v svoji zunanjosti in kvaliteti sena. Kopa ima v sredi v zemljo zataknjen visok drog, ki se tudi tukaj imenuje ostrv. Ostrv je podprta od štirih strani z manjšimi drogovi, ki segajo nekako do prve tretjine višine ostrvi. Ti drogovi se imenujejo komarče. Prostor, kjer stoji kopa, pa tudi ona površina, kjer se nakosi seno za kopo, se imenuje kopišče. V kopi čaka seno pozne jeseni ali zime, ko zapade prvi sneg; zdaj se seno poveže s srobotom — dandanes že z žico — v »bremena«, se spravi na vejah do prve poti in prepelje dalje na saneh v dolino. Pri tem delu zaposleni ljudje se imenujejo »vezavci«. Čakati jih je moralo doma dobro kosilo in so včasih zahtevali nadpovprečne dnine.«

Zanimiv etnološki dogodek bo priložnost, da del preteklosti doživimo tudi danes.  

Organizatorja dogodka sta Planinsko društvo Radovljica in Turistično društvo Begunje.