Borges v Radovljici – med besedo in glasbo 

Baročna dvorana radovljiške graščine je v petek, 12. septembra 2025, zadihala v ritmu besede, glasbe in slike. Občinstvo je ob vstopu v prostor začutilo, da jih čaka nekaj posebnega – večer, v katerem so se poezija Jorgeja Luisa Borgesa, tango Astorja Piazzolle in Osvalda Puglieseja, glasba Alberta Ginastere ter domišljijske vizije Xula Solarja srečali v en sam dih. 

Dogodek je bil zasnovan in režiran z občutkom za preplet umetnosti in atmosfero prostora – za zamisel in režijo je poskrbela Ana Cecilia Prenz Kopušar, ki je sceno postavila v samo središče dvorane. Okoli klavirja in glasbenikov se je v krogu zbrala publika, razporejena kot v amfiteatru, sedeži pa so bili postavljeni v obliki šahovnice. Ta prostorska rešitev je ustvarila občutek, da so gledalci del dogajanja, obdani z glasbo in poezijo. Za svetlobo so poskrbeli zgolj reflektorji – centralni snop svetlobe, ki je iz teme osvetljeval prizorišče, je dvorani vdahnil intimno in skoraj obredno vzdušje. 

Borgesovi verzi v prevodu Aleša Bergerja, ki je bil obenem tudi bralec, so se izgovarjali skoraj kot molitev – s tihimi premolki, v katerih se je zrcalila neskončnost, in z ostrimi poudarki, ki so razpirali globine časa in labirintov spomina. Pesmi so priklicale sence Buenos Airesa, nostalgijo pampe in obraze, zaznamovane z življenjem: el maleva, tanguera in gavča. Vsaka pesem so bila vrata v Borgesov svet, v katerem se realnost preliva v sanje. 

Besedam so glasbeno sopotništvo dajali Žan Legat (bandoneón), Ravi Shrestha (kitara), Filippo Rosso (klavir) in Felipe José Kopušar Prenz (violina). Njihove interpretacije Piazzolle, Puglieseja in Ginastere so bile mnogo več kot spremljava – bile so sogovornice, ki so s svojo močjo, strastjo in melodijo ustvarjale most med besedami in tišino. Jure Kopušar je s svojo recitacijo dodal še eno plast interpretacije in besedo prestavil v telo, dih in glas. 

Vizualni prostor večera so zaznamovale projekcije slik Xula Solarja na stropu dvorane, ki so z barvitimi labirinti in fantastičnimi podobami spremenile zgodovinski prostor v oder Borgesove domišljije. Poseben poudarek je dobil tudi video – posneta komunikacija med Shultzejem in Peredo, literarnima likoma v vlogi Solarja in Borgesa, je bila prav tako projicirana na strop in je dogodek razširila v večmedijsko doživetje. 

V dvorani se je čutila posebna napetost tišine. Med posameznimi verzi in toni se nihče ni premaknil – kot da bi vsak vzdih in vsak pogled želel zadržati utrip trenutka. Ko so ob koncu zazveneli zadnji toni in so besede obmolknile, je prostor še nekaj trenutkov ostal v zadržanem molku. Nato ga je prelomil dolg, iskren aplavz. V njem ni bilo zgolj navdušenja, temveč tudi hvaležnost – da se je lahko v srcu Radovljice, pod starodavnimi oboki graščine, za nekaj trenutkov zaslišal Buenos Aires Borgesove domišljije: mesto senc, glasbe in večnih vprašanj o človeku in njegovem mestu v svetu. 

Borgesov Buenos Aires je mesto z več obrazi, kjer se vsak kotiček zdi hkrati znan in skrivnosten. V Radovljici smo ga lahko okusili skozi besede, ki plešejo med resničnostjo in domišljijo, in spoznali, da je prava lepota literature v tem, da nas vedno znova popelje na nova popotovanja – tudi tam, kjer se zdi, da že vse poznamo. 

Hvala, Radovljica!