komična drama

Iskren, topel in presenetljivo smešen film o tem, kako živeti z nečim, česar ne moreš nikoli zares preboleti. Senzacija festivala Sundance, dobitnik tamkajšnje nagrade za najboljši scenarij ter eden najboljših filmov leta po mnenju številnih kritikov.

ZDA, Španija, Francija / 2025 / 103 min

režija: Eva Victor

vloge: Eva Victor, Naomi Ackie, Lucas Hedges, John Carroll Lynch, Louis Cancelmi, Kelly Mccormack,

Agnes je obtičala. Za razliko od najboljše prijateljice Lydie, ki se je preselila v New York in pričakuje otroka, Agnes še vedno živi v hiši, ki sta si jo nekoč delili kot podiplomski študentki, in dela kot profesorica na univerzi, kjer je doktorirala. Pred leti se ji je zgodilo nekaj neizrekljivega in od tedaj se njeno življenje ni več vrnilo v stare tirnice.

iz prve roke
»Draga cinefilka, dragi cinefil.
Pisanje tegale filma je bilo kot nekakšen krik v prazno. Hej!! Tukaj sem!! Sama sebi se zdim nora!! Je tu še kdo?? Haha … Na pomoč??!!! In ko pomislim, da zdaj obstaja zunaj mojega telesa, v svoji končni obliki (čeprav ne vem, ali je sploh kaj kdaj dokončno), se mi vse skupaj zdi tako nadrealistično, bizarno, strašljivo in čudovito – vse hkrati.
Poiskala sem simptome poporodne depresije, in čeprav je imeti otroka veliko bolj noro in težje [kot posneti film], saj gre za resnično, živo stvar s srčnim utripom, ki se bo nekoč spremenila v odraslo osebo /…/, si ne morem kaj, da v sebi ne bi čutila kančka praznine. Stvar, ki je tako dolgo živela v meni, je zdaj tam zunaj, pripravljena, da jo ljudje zaznajo, ljubijo, sovražijo, obožujejo, uničijo in vse, kar sodi zraven, ko je nekaj samostojna entiteta. /…/
Par besed o filmu Žal mi je, punčka … Želela sem povedati zgodbo o intimnosti in romantiki prijateljstva; o tem, kako ti lahko mačka reši življenje in kako ti lahko sendvič polepša dan. Želela sem posneti film o osebi, ki si vsak dan obupno prizadeva postaviti se na noge, in o tem, kako mučen in počasen se lahko zdi proces okrevanja; kako zelo poteka po principu en korak naprej, sedem korakov nazaj. Žal mi je, punčka govori o tem, kako te lahko prijatelj ohrani pri življenju; kako zelo zdravilno je, če te nekdo ne skuša popravljati ali se skriti pred tvojo bolečino, ampak ti preprosto stoji ob strani in te posluša. Upam, da boste imeli občutek, da film tudi vam stoji ob strani, kot kakšen dober prijatelj. Upam, da bo deloval kot objem.
Strašljivo je, kako naključno se lahko zdi življenje. Je bolečina nekaj, kar se mi preprosto zgodi? Je neizogibna? In nima drugega namena, kot da me prizadene? Toda čudovito pri filmski umetnosti je, da lahko iz naključnosti resničnega življenja ustvarimo zgodbo; da iz majhnih drobcev življenja, za katere se zdi, da obstajajo le zato, da nas zmedejo, ustvarimo celoto. V tem je lepota filma! Kakšno srečo imamo! Iz nič skušamo ustvariti smisel! Skupaj! V temni sobi, kjer vsi gledamo v isto smer, da lahko jokamo, ne da bi nas kdo videl! Hkrati pa se vsi v tej sobi čutimo povezani, ne da bi nam bilo sploh treba govoriti drug z drugim! To je popolna socialna/asocialna izkušnja. Pravzaprav je neverjetno, da filmi sploh obstajajo! Ampak kaj se dogaja z mano!? Zakaj sem tako čustvena? … To je res noro. Imam baby blues.
V veliko, veliko čast mi je bilo, da sem lahko film Žal mi je, punčka snemala s toliko odličnimi filmskimi ustvarjalci. Ne morem verjeti, da ga lahko zdaj delim z vami. Z vami! Kdo pa sploh ste vi? Rada vas imam. Hvala, ker ste na drugi strani tega pisma in na drugi strani tega filma.«
– Eva Victor