Kolumbija, Švedska, Nemčija / 2025 / 123 min

režija Simón Mesa Soto

 igrajo Ubeimar Ríos, Rebeca Andrade, Guillermo Cardona, Allison Correa

»Začelo se je z zelo osebnim vprašanjem: kaj če mi kot umetniku ne bo uspelo? V Kolumbiji je izredno težko snemati filme in po svojem prvem celovečercu sem resno razmišljal, da bi odnehal. Predstavljal sem si samega sebe, kako si pri petdesetih služim kruh kot učitelj (kar je pravzaprav še vedno moj glavni vir dohodka) in živim od idealiziranih spominov na svoje nekdanje umetniško življenje. /…/ Pesnik je tako nastal iz nekakšne izčrpanosti zaradi mehanizmov umetnosti ter želje, da bi ustvaril nekaj svobodnega, surovega, s skoraj punkovskim duhom. To je bil način, kako se znova povezati s tistim, kar mi je film pomenil nekoč. A namesto da bi samega sebe upodobil kot režiserja, sem izbral lik pesnika, saj je biti pesnik celo še bolj utopično. /…/ Poezija ima v sebi nekaj anahronističnega, zdi se, kot da pripada preteklosti – in ta vidik me je pritegnil. Branja poezije na primer delujejo skoraj brezčasno, daleč so od ideje o umetnosti kot nečem uporabnem ali tržno privlačnem. Svet pesnikov je poln protislovij in zelo specifičnega humorja, ki sem ga želel raziskati skozi mračno komedijo. /…/
Umetnost imamo pogosto za nekaj vzvišenega, a je vedno tudi del industrije, celo kadar je neodvisna. Pri filmu imamo na primer trg, ki določa, kaj naj bi ljudje gledali: določeni vzorci se ponavljajo, zlasti v latinskoameriški kinematografiji. Kot umetnik se moraš odločiti, ali boš ugodil tem zunanjim zahtevam ali pa se boš vprašal, kaj te zares navdihuje. Želel sem se vrniti k nečemu bolj čistemu: k surovi, instinktivni, manj mehanični obliki umetnosti. Tako sem prišel do poezije. Ni šlo za strateško odločitev, ampak intuitivno. /…/

Umetnost, še zlasti pa film, pogosto deluje v skladu z logiko, pri kateri ustvarjalec, ki je v privilegiranem položaju, nekoga ‘drugega’, manj privilegirani lik, spremeni v surovino za svoje delo. Kar sproži nelagodno vprašanje: kako prikazati ‘drugega’, ne da bi ga prikrajšali za njegovo pravo bistvo? To sem skušal raziskati skozi odnos med Óscarjem in Yurlady. Yurlady ni niti idealiziran lik niti velik literarni genij; piše preprosto zato, ker ji je v veselje, ker to potrebuje. Óscar pa je po drugi strani izčrpan, razočaran. Med seboj se dopolnjujeta. Dekle uteleša čistejšo, svobodnejšo obliko umetnosti, manj onesnaženo s trgom ali potrebo po potrditvi, to pa Óscarja prisili, da se sooči s tistim, kar je izgubil. Gre za nekakšno medsebojno odrešitev, vendar ne v romantičnem smislu, ampak bolj kot priložnost, da se znova povežeta s stvarmi, ki so zares pomembne.«
– Simón Mesa Soto

festivali, nagrade Cannes (nagrada žirije v sekciji Posebni pogled); San Sebastián (najboljši latinskoameriški film); Melbourne (najboljši film v sekciji Svetla obzorja); Toronto; Mar del Plata; Sarajevo; Rio de Janeiro; Viennale; Liffe