komična drama

Zgodba o zvezdniški novinarki 24-urnega informativnega kanala ter o svetu, ki ga je vrgla s tečajev »vzporedna resničnost« medijev in družabnih omrežij.

Francija, Italija, Nemčija, Belgija / 2021 / 133 min
režija: Bruno Dumont
igrajo: Léa Seydoux, Blanche Gardin, Benjamin Biolay, Emanuele Arioli, Juliane Köhler

zgodba

France de Meurs je na videz neuničljiva televizijska novinarka, katere kariera, zasebno življenje in psihološka stabilnost se zamajejo, potem ko na prometni pariški ulici neprevidno zapelje v mladega dostavljavca na mopedu.

France je zgodba o zvezdniški novinarki 24-urnega informativnega kanala ter o svetu, ki ga je vrgla s tečajev »vzporedna resničnost« medijev in družabnih omrežij. Film z Léo Seydoux v naslovni vlogi je posnel vedno nepredvidljivi Bruno Dumont (Jezusovo življenje, Flandrija, Mali Quinquin).

iz prve roke

»V France se bolj kot kadarkoli prej posvečam sodobnosti v urbanem okolju in kulturi današnje buržoazije. Večina mojih filmov se dogaja na podeželju, saj me zanima človeška narava. Tokrat pa govorim o nečem veliko bolj cerebralnem – o medijih, eliti. Moti me, kako si intelektualna elita nadeva masko poštenja in moralnosti, čeprav je odgovorna za najslabše stvari v naši družbi – predvsem za odtujenost ljudi, ki jo lahko deloma pripišemo tudi množičnim medijem. /…/ Medijska industrija je množična industrija, ki neskončne in prikrite možnosti fikcije izkorišča za svoje cilje: medijska resničnost v novicah ni več tako zelo resnična – čeprav se izdaja za takšno –, saj je oblikovana tako, da resničnost vzame zgolj kot izhodišče za nekakšno ‘polresničnost’, ki postane nova realnost sveta. Moč medijev je podvržena slabostim vsake moči, ali z drugimi besedami, podleže vsem ‘transfiguracijam’ resničnosti. Način, kako novinarji pri tem sodelujejo, je tragičen in hkrati herojski, saj gre za človeški del znotraj ideološkega in trgovskega industrijskega sistema. Iskrenost novinarjev je pogosto boleče gledati, saj so tako temeljito prevzeli obliko svoje funkcije, da še vedno verjamejo, da so svobodni – kljub temu da so v etru prav zaradi prilagajanja sistemu, ki jih zaposluje. /…/. Ves ta medijski teater, pa tudi zvezdniški sistem, ki ga ustvarja s svojo televizijsko ‘kinematografičnostjo’ in ‘filmogeničnostjo’, veliko pove o sedanjosti, o vzporednem svetu realnosti ter o vsakem izmed nas, ki v njem sodelujemo. Kako čudovita tema za film! Čudovita, ker se tu – tako kot v filmski umetnosti – imaginarno razliva v resničnost, še posebej pa zato, ker se ljudje tej ideji še vedno upirajo! France de Meurs uteleša novinarsko zvezdo medijskega sistema, pravo filmsko junakinjo, tragično vest, vso razsvetljeno, povsem človeško. /…/ France predstavlja vsakogar izmed nas. Uteleša naš skrajni narcisizem, našo skrajno podlost, a tudi sposobnost, da se spremenimo. Besede, ki jih pove na koncu, so skoraj kot citat Charlesa Péguya: da namreč sreča ni nekaj, kar se bo zgodilo jutri, ampak nekaj, kar se dogaja zdaj. Milost je treba iskati v tem trenutku. France ne verjame več v politične utopije, še manj v religijo. Mislim, da je njen lik zelo sodoben. /.../ Z vsakim projektom se skušam ponovno iznajti, hkrati pa se mi zdi, da vedno znova snemam isti film. Prav zato skušam vsakič namenoma posneti drugačen film: ker vem, da bo isti.«

- Bruno Dumont

portret avtorja

Bruno Dumont (rojen leta 1958 v francoskem mestu Bailleul) je od leta 1986 posnel številne televizijske oglase, kratke in celovečerne filme. Velik kritiški odziv mu je prinesel že celovečerni prvenec Jezusovo življenje (La vie de Jésus, 1997), premierno prikazan v sekciji Štirinajst dni režiserjev v Cannesu, kjer je prejel prestižno nagrado zlata kamera. Avtor zahtevnih, silovitih in edinstvenih filmskih del se je v Cannes vrnil že leta 1999 s filmom Človečnost (L’humanité), ki je prejel veliko nagrado žirije ter nagradi za najboljšega igralca in igralko. Leta 2003 je zapustil francoski sever in v kalifornijski puščavi posnel film ceste Twentynine Palms, ki se je uvrstil v uradno selekcijo festivala v Benetkah. Leta 2006 je v Cannesu znova prejel veliko nagrado žirije za film Flandrija (Flandres), brutalno upodobitev vojnega pustošenja, ki smo si jo lahko ogledali tudi na Liffu. Za film Hadewijch, hipnotično študijo o možnostih in posledicah, ki jih prinaša absolutna ljubezen do boga, je leta 2009 na festivalu v Torontu prejel nagrado filmskih kritikov FIPRESCI, leta 2011 pa smo ga zavrteli tudi v Kinodvoru v okviru sklopa Randevu s francoskim filmom. Leta 2011 je Dumont v sekciji Posebni pogled festivala v Cannesu predstavil film Hors Satan, leta 2013 pa je bilo v tekmovalni program berlinskega festivala uvrščeno njegovo biografsko delo Camille Claudel 1915. V letu 2014 je Dumont, ki se je pred tem uveljavil predvsem kot režiser resnih, mračnih filmov o surovih plateh človeške narave, presenetil z odštekano štiridelno komično televizijsko miniserijo Mali Quinquin (P’tit Quinquin), v kateri skozi oči malega navihanca Quinquina opazujemo nenavadno policijsko preiskavo bizarnih umorov na francoskem podeželju. Serija je bila še pred televizijskim predvajanjem premierno prikazana na festivalu v Cannesu, videli pa smo jo lahko tudi na Liffu. Štiri leta kasneje je režiser posnel nadaljevanje z naslovom Coincoin in ekstraljudje (Coincoin et les z'inhumains, 2018), ki smo ga v okviru Otoka v Ljubljani predvajali tudi v Kinodvoru. Na našem rednem sporedu smo si nazadnje lahko ogledali Mirni zaliv (Ma Loute, 2016), burleskno krimikomedijo z Juliette Binoche in Fabricem Luchinijem, premierno prikazano v uradnem programu festivala v Cannesu. Leta 2017 se je Dumont z muzikalom Jeannette, l’enfance de Jeanne d’Arc uvrstil v cansko sekcijo Štirinajst dni režiserjev, dve leti kasneje pa mu je nadaljevanje Jeanne na istem festivalu prineslo posebno omembo žirije v sklopu Posebni pogled.