Fotografija in glasba, dve plati ene same strasti

Moj odnos s fotografijo sega daleč nazaj, že v osnovno šolo, ko mi je oče dal prve temelje za pravilno uporabo fotoaparata, oceno fotografskega kadriranja in primerno izbiro trenutka ekspozicije. Od takrat do danes je fotografija postala področje uporabe številnih idej, ki se mi porajajo vedno v stiku z resničnostjo. Pri tem ima, v mojem življenju, bistveno vlogo glasba, h kateri sem se še kot najstnica približala s študijem kitare, inštrumenta, sposobnega ustvarjanja tisoč sugestij. Nato sem bila pozorna na violine, na klavir in na saksofone. Koncerti, ki sem jih fotografirala, so bili priložnost, da uživam v sporočilu najrazličnejših izvajalcev in tudi, da v živo opazujem način, kako izražajo svoj osebni občutek za ritem, gibe telesa in predvsem njihovo uporabo inštrumenta, ne le kot tehnično dejstvo, temveč tudi kot interpretacijski podatek o izvedeni skladbi. V nekem trenutku pride do povezave med fotografijo in glasbo: to je bilo moje osemletno sodelovanje s festivalom keltske glasbe "Triskell" v Trstu. Kot odrski režiser sem imela priložnost opazovati stotine glasbenikov, ki so sodelovali v najrazličnejših žanrih, tudi po zaslugi nenavadnih glasbil. To je bila čudovita priložnost, da natančno preučim gibe, petje in tehnične značilnosti, umetniške lastnosti številnih skupin, pa tudi več solistov, ki sem jih uporabila v mnogih svojih posnetkih. Vedno me ujamejo tudi sami glasbeni inštrumenti, ki se na fotografiji pojavijo kot skulpture ali prava plastična bitja s svojim specifičnim dostojanstvom "prisotnosti". Kamera daje prvi del rezultata, ki ga želim doseči; drugi je zaupan računalniku, s katerim se "zabavam" pri oslabitvi telesnosti subjektov, dokler se včasih ne pojavijo skoraj netelesni videzi, ki z opazovalcem komunicirajo s kromatskimi rešitvami precej daleč od prvotnega.  (Alexandra Mitakidis)

Življenjepis: Alexandra Mitakidis se je rodila leta 1964 v Trstu, kjer živi in ​​dela; ima dogoletne izkušnje s fotografijo, ki jo sistematično raziskuje že od mladosti. Udeležila se je več tečajev (v zadnjem času pri profesorjih Gianniju Mohorju, Marinu Sterletu in Diegu Salvadorju), katerih namen je bil zagotoviti tehnično raven z umetniško-profesionalnim pomenom. Imela je številne samostojne razstave, med najpomembnejšimi: 2016, Galerija De Martin, Codroipo (Videm); 2017, Spazio vrč, (Trst); Galerija “Vis à Vis”, (Trst); 2018, Villa Pannonia, (Lido iz Benetk); 2019, Mali muzej poezije, (Piacenza); Romunski kulturni inštitut, (Benetke). Skupinske razstave: 2016, Galerija Artesegno, (Videm); Palazzo Manzioli, Isola (Slovenija); Prostor "Del Doge", Villa Manin, (Passariano / Videm). Docent fotografije v “Castello 

Fotografija in glasba, dve plati ene same strasti

Moj odnos s fotografijo sega daleč nazaj, že v osnovno šolo, ko mi je oče dal prve temelje za pravilno uporabo fotoaparata, oceno fotografskega kadriranja in primerno izbiro trenutka ekspozicije. Od takrat do danes je fotografija postala področje uporabe številnih idej, ki se mi porajajo vedno v stiku z resničnostjo. Pri tem ima, v mojem življenju, bistveno vlogo glasba, h kateri sem se še kot najstnica približala s študijem kitare, inštrumenta, sposobnega ustvarjanja tisoč sugestij. Nato sem bila pozorna na violine, na klavir in na saksofone. Koncerti, ki sem jih fotografirala, so bili priložnost, da uživam v sporočilu najrazličnejših izvajalcev in tudi, da v živo opazujem način, kako izražajo svoj osebni občutek za ritem, gibe telesa in predvsem njihovo uporabo inštrumenta, ne le kot tehnično dejstvo, temveč tudi kot interpretacijski podatek o izvedeni skladbi. V nekem trenutku pride do povezave med fotografijo in glasbo: to je bilo moje osemletno sodelovanje s festivalom keltske glasbe "Triskell" v Trstu. Kot odrski režiser sem imela priložnost opazovati stotine glasbenikov, ki so sodelovali v najrazličnejših žanrih, tudi po zaslugi nenavadnih glasbil. To je bila čudovita priložnost, da natančno preučim gibe, petje in tehnične značilnosti, umetniške lastnosti številnih skupin, pa tudi več solistov, ki sem jih uporabila v mnogih svojih posnetkih. Vedno me ujamejo tudi sami glasbeni inštrumenti, ki se na fotografiji pojavijo kot skulpture ali prava plastična bitja s svojim specifičnim dostojanstvom "prisotnosti". Kamera daje prvi del rezultata, ki ga želim doseči; drugi je zaupan računalniku, s katerim se "zabavam" pri oslabitvi telesnosti subjektov, dokler se včasih ne pojavijo skoraj netelesni videzi, ki z opazovalcem komunicirajo s kromatskimi rešitvami precej daleč od prvotnega.  (Alexandra Mitakidis)

Življenjepis: Alexandra Mitakidis se je rodila leta 1964 v Trstu, kjer živi in ​​dela; ima dogoletne izkušnje s fotografijo, ki jo sistematično raziskuje že od mladosti. Udeležila se je več tečajev (v zadnjem času pri profesorjih Gianniju Mohorju, Marinu Sterletu in Diegu Salvadorju), katerih namen je bil zagotoviti tehnično raven z umetniško-profesionalnim pomenom. Imela je številne samostojne razstave, med najpomembnejšimi: 2016, Galerija De Martin, Codroipo (Videm); 2017, Spazio vrč, (Trst); Galerija “Vis à Vis”, (Trst); 2018, Villa Pannonia, (Lido iz Benetk); 2019, Mali muzej poezije, (Piacenza); Romunski kulturni inštitut, (Benetke). Skupinske razstave: 2016, Galerija Artesegno, (Videm); Palazzo Manzioli, Isola (Slovenija); Prostor "Del Doge", Villa Manin, (Passariano / Videm). Docent fotografije v “Castello di Duino Competition".