krimi-triler komedija, muzikal

KINO

Narkotriler, drama o spolni tranziciji, muzikal, telenovela, komedija: film Jacquesa Audiarda (Rja in kost, Dheepan) se tako kot njegova naslovna junakinja izmika oznakam in nenehno spodnaša naša pričakovanja. Eden najbolj nagrajevanih filmov sezone. 13 nominacij za nagrado oskar 2025.

Francija, Belgija, Mehika, ZDA / 2024 / 132 min

režija: Jacques Audiard

vloge: Zoe Saldaña, Karla Sofía Gascón, Selena Gomez, Adriana Paz, Édgar Ramírez, Mark Ivanir, Eduardo Aladro, Emiliano Edmundo Hasan Jalil,

zgodba
Rita, briljantna, a podcenjena odvetnica, nekega dne prejme nepričakovan klic: zloglasni vodja narkokartela Manitas jo želi najeti, da bi mu pomagala uresničiti načrt, ki ga skrivaj pripravlja že leta: postati ženska.

iz prve roke
»Pred šestimi leti sem prebral roman Écoute Borisa Razona. Nekje na sredi se pojavi lik transseksualnega preprodajalca drog, ki načrtuje operacijo. Pisatelj lika v naslednjih poglavjih ni zares razvil, zato sem se odločil, da zgodbo nadaljujem in lik nadgradim. /…/ V knjigi je odvetnik moški – utrujen tip brez iluzij, na koncu svojih moči. Jaz sem ga spremenil v žensko, prav tako odvetnico, vendar mlado, ambiciozno, brezkompromisno, cinično in – zahvaljujoč Zoe Saldaña – temnopolto. To je bil lik z veliko možnostmi za razvoj in preobrate. Poleg tega se mi je zdelo, da bi scenarij, podobno kot Emilia, lahko združeval različne žanre: kriminalko, melodramo, komedijo značajev, muzikal, telenovelo … /…/. Želel sem posneti film o identiteti v stanju prehajanja /…/. Dogajal naj bi se v Mehiki, ki je po mojem mnenju nekoliko shizofrena država; tranzicija iz Manitasa Del Monteja v Emilio Pérez, sprememba spola, pa naj bi se ujemala s spremembami v žanru. Želel sem [ustvariti] nekaj, česar ne moreš zares označiti, nekaj zelo fluidnega. /…/ Dramo, ki se nenehno spreminja in je ni mogoče stlačiti v noben predal.«
– Jacques Audiard

kritike
»The Rocky Cartel Horror Picture Show: ta divje originalni spoj muzikala in drame, zgodba o mehiškem narkokartelu in njegovem trans šefu, ki se skriva vsem na očeh, dokazuje, da lahko v filmu poješ o čemerkoli, če je le dovolj dobro zrežiran.«
– John Waters, Najboljši filmi leta 2024

»Posmeh nikakor ni izključen, toda režiser se mu izogne zahvaljujoč nalezljivi energiji, fluidni režiji (besedna igra ni namerna) ter smislu za melodramo. Dogajanje v tej izvirni mešanici Martina Scorseseja in Jacquesa Demyja komentirajo pesmi. /…/ Iz dvorane odidemo tleskajoč s prsti, nekoliko pretreseni, z očmi, polnimi barv, in z glavo, polno vprašanj. Nekaj je gotovo: mafijci so ženske kot vse druge.«
– Eric Neuhoff, Le Figaro

»Največje presenečenje Emilie Pérez morda ni vrtoglavo eksperimentiranje z žanrom in formo /…/, temveč režiserjev iskren in celo globoko naklonjen pogled na spolno tranzicijo.  /…/ Emilia Pérez je marsikaj, a zagotovo ni dolgočasna.
– Sophia Satchell-Baeza, Sight and Sound

»Čudovito si je ogledati delo, ki je čisti film.«
– Guillermo del Toro

»Že na začetku so me razorožile Audiardove skoraj almodovarske vibracije, ganljivo nepopolna stilizacija v prizorih pesmi in plesa, predvsem pa tri glavne igralke: izjemna Karla Sofía Gascón, ki je pravo odkritje, Selena Gomez, od katere kar ne moremo odvrniti pogleda, in nikoli boljša Zoe Saldaña.«
– Justin Chang, Los Angeles Times

»Emilia Pérez je pravljica o osvoboditvi, o filmu in o življenju samem. Jacques Audiard potrjuje moč umetnosti kot prostora strpnosti; dejavnosti, ki je provokativna, radikalna, poveličevalna in ponosno woke v najboljšem in najbolj osvobajajočem pomenu besede. In seveda zelo trans. Trans v smislu transformacije, tranzita, transcendence in, zakaj pa ne, transsibirske poti. Prišli smo, da bi potovali v najbolj oddaljene kraje. Emilia Pérez nam v svoji divji naivnosti, ki se popolnoma zaveda same sebe, sporoča, da kdor spremeni telo, spremeni dušo. In kdor spremeni dušo, spremeni družbo. /…/ Duet, ki ga s pridušenim glasom odpojeta odvetnica in izraelski kirurg; prizor na estetski kliniki, posnet s ptičje perspektive in v slogu vodnih koreografij Esther Williams; repanje Zoe Saldaña na dobrodelni večerji … Odkritij je toliko, da nam ne preostane drugega, kot da se potopimo /…/ v ta film sezone.«
– Luis Martínez, El Mundo

»Jacques Audiard se v tej nori glasbeni komediji, kjer se akcija in pustolovščina mešata z romantiko in fantazijo, ne ustavi pred ničemer. Čezmernost ostaja režiserjev zaščitni znak, kot povabilo k plesu, petju in rušenju pripovednih kodov. To je film, ki si ga je treba ogledati čim bolj naglas in na čim večjem platnu. /…/ Emilia Pérez je orjaško, celo monstruozno delo; zaradi njega boste vzljubili vse, kar je v filmski umetnosti ekscesnega in norega.«
– Laurent Cambon, aVoir-aLire.com

»Audiard uporabi vsa sredstva iz svojega filmskega arzenala, da bi prikazal zgodbo nekega človeka na osupljivi poti samospoznavanja. Delo, ki vključuje elemente filma noir in melodrame, operatično izražene skozi strastne barve, glasbo in ples, se izmika vsakršni kategorizaciji. /…/ Pravo razodetje!!!«
– Taylor Hackford, Directors on Directors, Variety

»Hvalnica ženskam, vsem ženskam … še vedno me spreletavajo mravljinci!«
– Ariane Allard, Positif

»Emilia Pérez [je] drzen žanrski hibrid, ki deluje kot nekakšen križanec med Douglasom Sirkom in Pedrom Almodóvarjem. Kartelno nasilje in zapleti v slogu telenovele se prepletajo z glasbenimi točkami, ki segajo od preprostega govorjenega petja do spektakularnih ekstravaganc v duhu Busbyja Berkeleyja.«
– Scott Tobias, The Reveal

»Energija muzikala, razburljivost kriminalke, komičnost telenovele in solze melodrame – Emilia Pérez je prava queerovska bomba.«
– Nicolas Schaller, Le Nouvel Obs

»Emilia Pérez je več kot dober ali pa odličen film. To je redek dogodek; sodobna mojstrovina.«
– Michael Mann