Iran, Luksemburg, Francija / 2025 / 103 min

režija: Jafar Panahi

vloge: Vahid Mobasseri, Maryam Afshari, Ebrahim Azizi, Hadis Pakbaten, Majid Panahi, Mohamad Ali Elyasmehr, Georges Hashemzadeh, Delmaz Najafi, Afssaneh Najmabadi

Počasi tleči, ovinkasti moralni triler, ki ga je Jafar Panahi zgradil na lastnih zaporniških izkušnjah, zastavlja kompleksna vprašanja o maščevanju, travmi in odpuščanju, pri tem pa ves čas ohranja smisel za trpki humor. Zlata palma v Cannesu.

zgodba
Moški, ki se vozi v avtu z nosečo ženo in hčerko, zbije potepuškega psa. Majhna nesreča sproži niz nepričakovanih posledic …

iz prve roke
»V svojih filmih se že od vsega začetka ukvarjam z dogajanjem v družbi in moji neposredni okolici. Zato je bilo neizogibno, da bo sedem mesecev, ki sem jih preživel v zelo specifičnem okolju zapora, našlo pot v moje delo. Že leta 2010, ko so me prvič aretirali, me je zasliševalec vprašal: ‘Zakaj snemaš takšne filme?’ Odgovoril sem mu, da pri svojem delu vedno črpam iz lastnega življenja. Kar sem doživljal v tistem trenutku, se bo torej na tak ali drugačen način nujno znašlo v kakšnem mojem filmu. In točno to se je zgodilo v prizoru pogovora z odvetnico v filmu Taksi (Taxi). Toda moja druga zaporniška izkušnja je pustila še globlje sledi. /…/ Čeprav v filmu Bila je samo nesreča govorim iz lastnih izkušenj, zgodba odraža dogajanje v iranski družbi na splošno – zlasti v povezavi z revolucijo Ženska, življenje, svoboda, ki se je začela jeseni leta 2022. V tistem obdobju se je ogromno spremenilo. /…/ Izhodiščna ideja se je pojavila zelo hitro: spraševal sem se, kaj bi se zgodilo, če bi eden izmed mojih sojetnikov po prihodu iz zapora srečal nekoga, ki ga je mučil in poniževal. To vprašanje je bilo izhodišče za pisanje scenarija, pri katerem sem sodeloval z dvema prijateljema, scenaristoma Naderjem Saïvarjem in Shadmehrom Rastinom. Začeli smo skicirati možne poteke dogajanja, ampak vedel sem, da so najpomembnejši avtentičnost zgodb o zaporniškem življenju in različni načini, na katere jih je mogoče pripovedovati. Na pomoč sem poklical človeka, ki je preživel veliko časa za zapahi in je trenutno žal spet tam – Mehdija Mahmoudiana. Pomagal mi je pri dialogu, pri čemer je zajemal tako iz dejanskega dogajanja v zaporu kot iz zelo različnih načinov, kako o zaporniški izkušnji pripovedujejo ljudje po izpustitvi. /…/ Liki so izmišljeni, toda zgodbe, ki jih pripovedujejo, so se v resnici zgodile. Resnična je tudi raznolikost teh ljudi in različnost njihovih odzivov. Nekateri postanejo zelo nasilni, obsedeni z željo po maščevanju. Drugi skušajo ohraniti distanco in razmišljajo o dolgoročnejših rešitvah. Nekateri so ob aretaciji politično zelo angažirani (ali pa to postanejo kasneje), drugi pa se s politiko sploh niso nikoli ukvarjali in so jih aretirali skoraj po naključju. Tako je na primer z Vahidom, glavnim junakom filma: to je delavec, ki je preprosto zahteval plačilo za svoje delo. Toda režima ne zanimajo podrobnosti. Vsak od likov v filmu uteleša eno od številnih skupin, ki na bolj ali manj organiziran način sestavljajo opozicijo. Te skupine so pogosto v odprtem sporu med seboj, tudi v zaporih. Vsi pa so enotni v nasprotovanju režimu. /…/ Ko sem prišel iz zapora, sem čutil, da moram posneti film za ljudi, ki sem jih tam spoznal. Dolžan sem jim bil ta film.«
– Jafar Panahi

kritike
»[Panahijeva] najnovejša mojstrovina /…/ se zdi kot vrhunec vsega, kar je prestal in se naučil. Tonska uravnoteženost filma je izjemna: triler, satira, politična farsa, nenadni izbruhi nasilja, vse to pa drži skupaj nepredvidljivost resničnih človeških protislovij. Film gradi na zvoku: moški posluša korake svojega nekdanjega zasliševalca. Briljantni hitchcockovski uvod, ki ga Panahi razvije v raziskovanje moralnih dilem. /…/ Film nam namesto odgovorov ponuja vprašanja: ali se je z nasiljem mogoče soočiti brez maščevanja? Kaj bodo o filmu menili Iranci v prihodnosti, ko ga bodo končno lahko svobodno gledali? Poleg tega nas Panahi, morda nevede, nagovarja v trenutku, ko se demokracije po svetu krhajo in strah postaja politično orodje: kakšne odločitve bomo sprejeli?«
– Ramin Bahrani

»Film je težko kritično analizirati, ne da bi razkrili ključne dele zgodbe, ki skriva več kot le eno presenečenje. Iranski cineast vzdržuje napetost vse do zadnje, resnično izjemne sekvence. Gre hkrati za cinično farso o tiraniji iranskega režima in njegovih metodah ustrahovanja; izjemno učinkovit triler, v katerem se žrtve prelevijo v storilce perverznih dejanj in obratno; ter komedijo, ki se s smehom upira tragičnosti situacije. /…/ Bila je samo nesreča nikakor ni ‘samo’ film na poti skozi kinematografe. To je mojstrovina poguma in človečnosti.«
– Laurent Cambon, aVoir-aLire.com

»Panahi v Cannes tokrat prihaja s filmom, ki je morda čustveno najbolj neposreden doslej: zgodbo o državnem nasilju in maščevanju, o trpljenju pod tiranijo, ki obstaja hkrati z na videz vsakdanjo normalnostjo. Film, v katerem ne manjka mračnih prebliskov satire, črne komedije in farsične grozljivke, deluje skoraj kot iranski disidentski poklon Vikendu z Berniejem (Weekend at Bernie’s) ali celo Hitchcockovim Težavam s Harryjem (The Trouble With Harry). /…/ Pred nami je še en nadvse prepričljiv resno-komičen prispevek enega najbolj izvirnih in pogumnih predstavnikov svetovnega filma.«
– Peter Bradshaw, The Guardian