animirani film, sinhronizirano

Angelo si bolj kot vse na svetu želi postati raziskovalec in pustolovec. Kmalu se mu sanje uresničijo in poda se na razburljivo dogodivščino v čarobni gozd.

Francija, Luksemburg / 2024 / 81 min / 6 let +

režija: Vincent Paronnaud, Alexis Ducord

Zgodba

Desetletni Angelo živi čisto običajno življenje. Ima bujno domišljijo in si predstavlja, da bo postal raziskovalec. Nekega dne družina izve, da je babica hudo zbolela, zato pohitijo k njej. Na poti se ustavijo in Angelo se odpravi raziskovat okolico. Raztreseni starši ga tam pozabijo, mali Angelo pa ne ve ne kod, ne kam. Odpravi se v gozd, kjer doživi marsikaj, česar si niti v domišljiji ni mogel predstavljati. Sreča mravlje, ki ga uporabijo za prevozno sredstvo, veverico, ki je prepričana, da je ptič, prijaznega velikana, ki ga Angelo razveseli z zadnjim bombonom, ter številna druga fantastična bitja, ki popestrijo njegovo popotovanje.

o avtorju

Vincent Paronnaud (1970) je francoski stripar in režiser. Najbolj znan je po sodelovanju z Marjane Satrapi, s katero sta ustvarila znameniti film Perzepolis ter zanj prejela številne nagrade, med njimi nagrado žirije na festivalu v Cannesu leta 2007 in nominacijo za oskarja za najboljši animirani film. Angelo v čarobnem gozdu je adaptacija Paronnaudovega stripa, ki ga je podpisal s psevdonimom Winshluss. Izdala ga je založba Gallimard, zanj pa je prejel številne nagrade.

iz prve roke

»To je očitno film za otroke. Tudi če bi hotela narediti bolj zapleten film, bi za izhodišče potrebovala enostavno zgodbo. Z Alexisom se ne bojiva klišejev, ki jih je bilo v knjigi veliko; gre za povezave s pravljicami in velikani. A kot očeta, ki rad gleda risanke s svojimi otroki, me je groza, da bi mi pri tem postalo dolgčas. Nekatere risanke, namenjene mlajšim otrokom, so lahko s tega vidika resnično grozljive. Ko delaš film za otroke, ki še niso najstniki, se lahko začneš zabavati, v zgodbo vtakneš nekaj referenc in se igraš bistroumno igro, ki jo otroci lahko zaznavajo, ni pa nujno, da jo razumejo. Tretji korak je, da vključiva starše, ki postanejo vpleteni v film, ker se ukvarjava s temami, ki so precej zabavne, pa tudi zelo boleče, na primer babičina smrt. Če pripovedujemo zgodbo otrokom, to ne pomeni, da naredimo nekaj preveč preprosto, se jim prilizujemo in mislimo, da jih bomo kaj naučili.«

– Vincent Paronnaud