V toplem Planinskem zavetišču v Hudičevem Borštu, 1328 metrov visoko, so nas že čakali oskrbnik Rajko, predsednik planinskega društva Aleš ter Stane, eden od srčnih članov društva, ki je že v času gradnje v koči preživel mnogo ur. Malce smo si oddahnili, potem pa, še preden smo do konca posrkali čaj, brž odhiteli na podstrešje pogledat, kje bomo spali. Med živahnim pripravljanjem ležišč se je že kuhala juha »iz vrečke«, trije junaki pa so z metlico žvrkljali maso za palačinke. Ja, v petek zvečer je najbrž prvič v zgodovini v Hudičevem borštu dišalo po palačinkah, ki jih je vztrajno obračal Gaber. Seveda je bila ves čas ob njem za »lučko« ena od spremljevalk. Teknilo je – najbrž še toliko bolj, ker smo premagali vzpon, večerjo pa prinesli sami. Prav je, da veste: v naših nahrbtnikih je bilo med drugim tudi mleko v prahu, moka, čokoladni namaz in marmelada, pa tudi ponev in metlica za stepanje ter celo jajca. Le hrano za zajtrk nam je dostavil Boštjan, očka enega od nadebudnih planincev, ki si je za petkovo večerno rekreacijo zadal vzpon v soju čelne svetilke in obisk naše druščine. Pa še ena lučka se je zvečer spuščala nazaj proti dolini – naša vodnica Polona se je zaradi ture, ki jo je čakala naslednje jutro, od nas poslovila še preden smo ji lahko ponudili sladko večerjo.
Okrepčani in rdečih lic smo obsedeli za mizo, čakalo nas je poglavje iz planinske šole o varnosti v gorah. Pogovarjali smo se o pripravah na turo, o tem, da je treba domačim povedati, da in kam gremo ter da smo se vrnili, zakaj in kako uporabljamo nahrbtnik in pohodne palice, kakšni so dobri planinski čevlji, kako se v hribih obnašamo in kaj se lahko zgodi, če na poti nismo pazljivi. Predsednik PD Aleš nam je pokazal in razložil, da so obvezna oprema na turi tudi torbica s prvo pomočjo, nepremočljivo oblačilo, kapa, rokavice in svetilka, na pot pa nikoli ne smemo brez vode. Spoznali smo tudi opremo za zahtevnejše podvige: plezalni pas, vponke, vrvi, kline in kladivo, pa tudi uporabo samovarovalnega kompleta.
Ura je šla že proti enajsti, ko smo še enkrat stopili na prag in občudovali migetajoče lučke v dolini, potem pa vsak v svoje gnezdece. Zleknili smo se na spalne vreče, bilo je prevroče, da bi se zavili vanje. Sem in tja se je slišal še kakšen tih klepet in smehec, pa ne prav za dolgo.
Sobotno jutro so otroci začeli s spontanim pospravljanjem ležišč in pakiranjem spalnih vreč. Le kdo bi pričakoval kaj takega! Še preden smo vse spremljevalke dobro začele dan, so nekateri že razposajeno tekali pred zavetiščem, opazovali prebujajoče se vasi v dolini in raziskovali bližnjo okolico. Zbrani za mizo smo posrkali Rajkov čaj in se podprli z namazanim kruhom, potem pa – akcija, gremo ven.
Pred zavetiščem nam je Aleš predstavil Planinsko društvo Preddvor ter spregovoril o dobrih straneh, ki jih prinaša članstvo: možnost organiziranega pridobivanja planinskega znanja, skupni izleti, cenejše nočitve v planinskih kočah ter zavarovanje. Potem smo se zahvalili za gostoljubje, prijaznost in novo znanje ter se poslovili od Staneta in zavetišča, kjer je večina otrok prvič preživela noč v hribih. Aleš in Rajko pa sta šla še malo z nami - že v ranih urah sta pripravila vrv na terenu ob z jeklenicami opremljeni poti proti Jakobu, kjer nas je čakalo prvo srečanje z uporabo samovarovalnega kompleta v praksi. Vsak izmed otrok si je ob njunem budnem spremstvu nadel plezalni pas, se vpel na varovala in ob klinih pravilno prestavljal vponki. Ko smo bili vsi varno postrojeni na stezi, smo se jima še enkrat zahvalili in obljubili, da zagotovo še pridemo sem gor.
Bil je lep dan, zato smo proti dolini krenili naokrog – proti Jakobu. Uživali smo v krasnih razgledih in hkrati ozaveščali sveže znanje: ko se razgleduješ, se ustavi, ko hodiš, pa glej pod noge. Na razpotju so otroci glasno izbrali stezo čez Javorjev vrh, čeprav je to pomenilo daljšo pot, kot če bi hodili po spodnji poti. Tako je četica mimo slikovitih viharnikov in orjaških mravljišč prišla do najvišje točke ture, 1434 metrov visokega Javorovega vrha. Počitek, občudovanje panorame, skupna malica iz ravnateljičinega nahrbtnika, zadnji kos kruha pa si je brez vprašanja privoščila pasja spremljevalka Roja.
Sledil je sestop do razgledišča nad Jakobom, kjer smo še zadnjič postrgali užitno vsebino nahrbtnikov in si jo solidarno razdelili. Imeli smo pregled nad celotno prehojeno potjo – s ponosom smo se ozirali proti Mačam, Zaplati in ovinku do Javorovega vrha. Kar precej smo že prehodili. Upravičeno nekoliko utrujene noge (kar pa so priznali le redki) je čakala še dobra ura hoje…
Na Jakobu smo spet videli Zavetišče v Hudičevem borštu in telefonirali našim gostiteljem. Navdušeno smo vriskali in mahali oranžni piki, ki nam je mahala pred kočo.
Korake po večini že dobro znani poti z Jakoba smo si krajšali z obujanjem spominov in kovanjem naslednjih planinskih načrtov. In: le zakaj danes nismo ostali na Zaplati? Lahko bi prespali še enkrat…
Končno smo v Podaku zagledali nekaj staršev, ki so nas že čakali, nekateri pa smo peš sestopili prav do doma. Vtisi so se iskrili in iz otroških oči je vel ponos in zadovoljstvo.
Prepričana sem, da te planinske ture nihče od nas ne bo nikoli pozabil. Zato še enkrat iskrena hvala PD Preddvor, ki nam je na podlagi dobrega sodelovanja s šolo tokrat omogočilo brezplačno nastanitev v Zavetišču v Hudičevem borštu, še posebej pa Alešu, Rajku in Stanetu za gostoljubje, prijaznost in potrpežljivost ter planinski vodnici Poloni za vodenje pri vzponu. Hvala tudi ravnateljici, mag. Teji Dolinar za spremstvo in sodelovanje pri izvedbi našega mini tabora ter mamici Meti za spremstvo, pomoč in dobro voljo. Največji hvala in bravo pa seveda veljata mladim planincem, ki so tako potrpežljivo prenašali nahrbtnike in odlično prehodili čudovito turo nad domačim krajem.
Kot poroča Petra Lombar Premru, mentorica najmlajših planincev v OŠ Preddvor so se tabora udeležili: Janez Rakovec, Neja Bobnar, Zala Šenk, Tereza Lombar, Gaber Bobnar, Martin Premru, Matija, Matic in Gašper Arnež.
