Kljub vročini, ki je pobrala iz zraka vso svežino, so ob izbrani uri, dekleta in žene ubrano zapele. »Oj lepo je res na deželi, kjer hiš'ca na samem stoji, okol' so pa travn'ki zeleni, to mene najbolj veseli.«

In še in še veliko lepih ljudskih pesmi se je širilo v prihajajoči večer naokrog, prinašalo spomin na nekdanje čase, na čase, ko še ni bilo televizije in so ljudje ob najmanjšem dogodku takoj zapeli in peli dokler so le lahko. "Mrzla rosa, ostra kosa, travca rada se kosi, jaz pa zmeraj premišljujem, oh kaj delaš dekle ti..."

Na robu gozda sta ubranemu petju prisluhnila tudi srna in srnjak. Nič se nista bala, saj sta gotovo tudi ona dva prebrala na Aničinem plakatu rek: »Kdor poje, slabo ne misli!«

Anica, ki je ob pomoči moža Lojzeta med odmorom pevkam postregla s slastno jabolčno pito in z osvežilnimi napitki, si zasluži iskreno pohvalo za ohranjanje pristnega ljudskega petja na deželi, za ohranjanje kulturne dediščine, ki nam edina skupaj z našim materinim jezikom določa našo identiteto. Anica hvala!

»Prav lepa je preddvorska fara«, Aničine tri sestre so pele šmarska fara, se je iz srca vseh pevk oglasila še ena pesem in se zlila z večernim zvonjenjem zvona svetega Miklavža.

Slavko Prezelj