Zavetišče v Hudičevem borštu je že drugič v tem šolskem letu gostilo mlade planince iz preddvorske osnovne šole – otrok, ki gredo radi prespat v kočo, katero vsak dan gledajo iz doline, je namreč preveč za eno samo skupino. In po dveh neuspelih spomladanskih poskusih, ko smo morali zaradi vremenskih neprilik ostati doma, nam je 15. junija nebo naklonilo idealne razmere.

Oskrbnik Rajko se je že zjutraj oglasil v šoli ter do konca vlake odpeljal del naše prtljage, tako so bili nahrbtniki večino vzpona nenadležni. Ko smo prispeli na travnato pobočje, so zlasti tistim, ki so bili na Zaplati prvič, zažarele oči od navdušenja in ponosa: domača pokrajina daleč pod nami je bila kot na dlani. Malo pred sedmo zvečer smo v zavetišču  posrkali čaj, se naselili po sobah ter ob igrah in raziskovanju okolice počakali na tradicionalno gobovo juho in palačinke, ki so jih vztrajno pekli Martin, Meta in Živa. Sledilo je občudovanje lučk v dolini, hihitanje še v pozne ure, potem pa je klepet skupaj z dvanajstimi mladimi planinci ugasnil v mirno noč. V soboto smo se zbudili v sveže, jasno jutro. Oskrbnik nam je podelil nekaj osnovnega znanja o varni hoji v hribe, o planinskem bontonu, o Planinskem društvu Preddvor ter o Zavetišču v Hudičevem borštu. Ob pol desetih smo krenili proti Javorovemu vrhu; prek prvega, strmega pobočja nas je pospremil reševalec Rudi. Že čez uro smo se zadovoljni razgledovali z najvišje točke naše ture, z Javorovega vrha. Sestopili smo do razgledišča pod Potoško goro, od koder smo dobro videli prehojeno pot, in naprej do Jakoba, kjer smo pomahali Rajku v »Borštku«. Daljši počitek smo si privoščili pri Francijevi koči, kjer nas je gospa Breda pogostila z odlično juho in žganci. Sestop v Potoče se je pa kar malo vlekel – tisoči prehojenih korakov, noge, ki ne ubogajo več dobro, vročina in »vse težji« nahrbtniki...  Kako srečni in hvaležni smo bili, ko smo na parkirišču zagledali starše! Tura je prehojena, vsi smo jo zmogli! 

Hvala Planinskemu društvu Preddvor, ki nam je še enkrat več omogočilo brezplačno doživetje v Hudičevem borštu. Hvala oskrbniku Rajku za gostoljubje, prijaznost in strpnost do otroškega živžava, gospe Bredi Urbanec za kosilo na Jakobu, reševalcu Rudiju za spremstvo na zahtevnem terenu, Mateju za dobro delo, Ireni za slastno marmelado in seveda učiteljici Romani za prostovoljno spremstvo, pomoč in dobro voljo. Ducatu mladih pohodnikov, starih od 7 do 10 let, pa iskrene čestitke za super podvig!
Petra Lombar Premru