Rana ura, zlata ura je bila četrta ura zjutraj, v petek 7. julija, ko smo upokojenci DU Preddvor napolnili 60 sedežni avtobus in se odpeljali proti severu Gorenjske, skozi Karavanški predor do Linza. Občudovali smo jutranje vzhajanje sonca in čudovito pokrajino. Prav nobeden ni več spal. Ustavili smo se pred znamenito sirarno, si jo ogledali in tudi kaj kupili. Odpeljali smo se po čudoviti pokrajini do Brunicca na ogled etnografskega muzeja. V hladni senci smo se okrepčali z obilno malico, nato pa na dve-urni ogled muzeja. Ponosna graščina na hribčku, katere pogled je segal na skromno vasico z lesenimi hiškami, hlevi in stajami. A hiške, čeprav skromne, njihovi ganki in okenca so krasile cvetoče pelargonije. V hlevčkih in stajah pa ovce, koze, prašički, za kokoške in ponosna petelina pa ni bilo meja. Zadaj za hiškami pa je žuborela voda, ki je poganjala mlin, žago in kovačnico. Kaj vse pa je bilo v graščini, kjer je bivala gospoda v 17. in 18. stoletju, lahko bi rekla od šivanke do kočije.

V dolini Val Gardene smo si ogledali delavnico raznoraznih rezbarij, kjer so sprva zaradi obilice lesa izdelovali lesene igračke za otroke, sedaj pa tudi zaradi zaslužka izdelujejo vse vrste nabožnih kipov kot spominčke in tudi v naravni velikosti. Pot smo nadaljevali po dolinah in prelazih do Cortine Ampezzo, kar je bilo nekaj čudovitega. Gorski prelaz Gardena na 2136 m nas je povsem očaral, kakšni čudoviti vršaci, pod njimi pa se bohoti hotel, kjer smo se okrepčali s kavico in osvežili s sladoledom ali hladnim pivom. Razgled je bil čudovit, saj smo imeli zares lep sončen dan. S kratkimi postanki proti domu in zelo prijetnimi občutki smo se vračali proti domu.

 Marija Velikanje