Deset navdušenih mladih planincev z dvema spremljevalkama se je v petek, 20. oktobra 2017, ob 16h zbralo na parkirišču v Mačah. Otovorjeni smo bili s precej velikimi nahrbtniki, zato je traktorski prevoz prtljage za katerega je prostovoljno poskrbel ata Francelj, precej olajšal prvi del poti. Ker spodnja mačenska pot zaradi spravila lesa ni bila povsem varna za našo ekipo, smo šli po zgornji, mimo kališke žičnice. Malo nad njo smo si oprtali nahrbtnike  ter nadaljevali mimo »Dinozavrove skale« in »Medvedove luknje« na Kozjek. Poznopopoldanski žarki so žarili pobočja Zaplate, kako lep je bil pogled! Bili smo že skoraj na višini Hudičevega boršta, zato smo dobre volje nadaljevali s hojo. Sonce je že lezlo za Julijce, ko smo po potki korakali proti Borštku, kjer nas je dobre volje pričakal oskrbnik Rajko. Še preden smo uspeli do konca posrkati čaj, se je stemnilo in že smo občudovali lučke v dolini, malo kasneje pa tudi na nebu. Namestili smo se v sobah, si uredili ležišča, se okrepčali z juhico, Tisa Gaja in Martin pa sta  se vneto lotila priprave palačink. Kar 50 sta jih napekla in kot običajno smo jih zelo pridno mazali… Po večerji nam je Rajko pripravil »minutke za varno pot v hribe«. Učili smo se o opremi, pripravi na turo in varnosti na poti, vsak pa je z veseljem povedal še kakšno svojo izkušnjo. Šele malo po 22-ti je igrivo klepetanje in hihitanje v Zavetišču zamenjala spokojna tišina.

V soboto smo dan začeli ob 7h zjutraj. Brez da bi kdo koga budil ali vlekel na plano, so se otroci oblekli in si zorganizirali skupno dejavnost: vseh 10 je še pred zajtrkom, pa tudi po njem, zavzeto gradilo svoje zavetišče iz vej, listja in mahu. Kar težko je bilo vse skupaj zaključiti in se nekaj minut čez 10 posloviti od Rajka in Hudičevega boršta. Krenili smo čez vzhodno pobočje in naprej po grebenu do Javorovega vrha, kjer so nekateri odkrili radosti dričanja po suhi travi. Prav to veselje je bilo razlog več, da smo se potem vzpeli še na Potoško goro in dodobra izkoristili tamkajšnji naravni tobogan. Kratek postanek in pogled nazaj proti Zaplati z razgledne točke, pa sestop na Jakoba. Kljub temu, da so bile noge že kar malo težke, smo dobre volje, ponosni in zadovoljni s prehojeno potjo ob pol treh prispeli v dolino.

Hvala PD Preddvor, ki nam je tudi tokrat omogočilo brezplačno doživetje v naših čudovitih hribih. Hvala oskrbniku Rajku za gostoljubje, prijaznost in dobro voljo. Hvala spremljevalki, učiteljici Nini, da si je vzela čas in šla z nami na pot. Hvala Tisi Gaji in Martinu za vztrajnost pri peki palačink in seveda vsem desetim udeležencem 4. Mini tabora v Hudičevem borštu, ki so tako odločno grizli kolena, brez vsake slabe volje nosili težke nahrbtnike, upoštevali dogovore ter tako pripomogli, da smo se vsi imeli lepo.

Petra Lombar Premru