Dr. Stane Granda je znani slovenski zgodovinar, raziskovalec kulturne, socialne in gospodarske zgodovine ter zgodovine Cerkve na Slovenskem in pisec številnih knjig. Zase pravi, da je hvaležen, ker živi v času, ko lahko govori, kar misli in prav kot takega, torej kot pripovedovalca in razlagalca zgodovinskih dejstev ter komentatorja dogajanj v našem družbeno-političnem prostoru nekoč in danes, smo ga lahko doživeli tudi obiskovalci aprilskega pogovornega večera Naš gost v Preddvoru.

Najprej je pojasnil, da je njegovemu študiju zgodovine botrovalo otroško navdušenje nad raziskovanjem preteklosti: na nedeljskih izletih z učiteljico so spoznavali zgodovinske točke v okolici Novega mesta, živel pa je blizu muzeja, katerega vrt je bil poln zanimivosti. In čeprav je oče v skrbi, da kot zgodovinar ne bo dobil službe, želel, da postane kaj drugega, je po študiju službo lahko celo izbiral. In izbral je tako, v kateri se je lahko izognil politiki: na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Pravi, da so tam tedaj delali tisti, ki zaradi svobodomiselnosti niso »smeli« biti učitelji, strokovnjaki različnih strok, od katerih se je mnogo naučil. Kasneje je začel tudi predavati na različnih fakultetah, predvsem zato, ker je želel, da svoje znanje prenese med ljudi – strokovne članke namreč preberejo le redki.

»Kakšen je vaš odnos do zgodovinopisja, do zgodovine kot znanstvene vede. Kar nekaj prepričanj velja med ljudmi: da je zgodovina naša učiteljica, da se moramo iz nje kaj naučiti, da zgodovino pišejo zmagovalci, pa tudi, da je zgodovina lahko tudi velika laž in da imamo pri nas dve vrsti zgodovine, levo in desno,« je bila naslednja iztočnica voditeljice Ivke Sodnik. »Če bi se ljudje res učili iz zgodovine, ne bi delali takih napak,« je dejal dr. Granda, ki se ne postavlja na nobeno stran, ker se skuša izogniti vsakršni ideologizaciji in potvarjanju zgodovinskih dejstev. »Težko je z zgodovinarji, ki zgodovino prilagajajo politiki. Pošten zgodovinar napiše tako, kot razbere iz dokumentov.  Žal se mladim posreduje izkrivljena zgodovinska dejstva. V slovenskih učbenikih je le 30 % slovenske zgodovine, drugod po svetu je zgodovine lastnega naroda precej več. To je zato, da ne bi preveč vedeli. Mnogo pomembnih dejstev in imen se sploh ne omenja, veliko ljudi je zamolčanih, na primer, kdo in kdaj je prvi izražal idejo o slovenski državi. Če bi učili resnico, bi imeli tudi malo drugačen odnos,« je povedal dr. Granda.  Dejal je tudi, da Slovenci svojo zgodovino tako slabo poznamo, ker se v šolah zahteva preveč podrobnosti, preveč je strokovno, namesto, da bi se postavilo temelje. »Vsak bi moral poznati glavne mejnike, nekakšno »zgodovinsko poštevanko«, ki se jo da zapisati na eno stran. To je hrbtenica, na katero se potem obesi vse podrobnosti. Brez tega zgodovina pade.«  In je naštel najpomembnejše mejnike našega naroda, od kneževine Karantanije do samostojne Slovenije. »Tisto, kar pri mladih zbudi zanimanje, željo po odkrivanju preteklosti, pa je zgodovina domačega kraja,« je še dodal.

Slovenci živimo na križišču poti, majhen narod smo in čudež je, da smo sploh obstali. Nismo se dali potujčiti, ostali smo zvesti svojemu jeziku, ki je bil prvič dokumentiran že z Brižinskimi spomeniki okoli leta 1000. Zato se dr. Granda sprašuje, čemu smo se po 1. svetovni vojni , ko so vsi narodi nekdanje Avstro-ogrske zahtevali svoje države, spet odločili za skupno. Zakaj so idejo Zedinjene Slovenije zamenjali z idejo o združeni Jugoslaviji? Če temu ne bi bilo tako, bi se na plebiscitu Slovenci na Koroškem odločili drugače, tudi medvojnega in povojnega medsebojnega pobijanja ne bi bilo.

»Jaz sem za zgodovino, ne za prihodnost,« pa je dejal dr. Granda ob vprašanju, kako vidi našo bodočnost. »Smo pa Slovenci toliko dali skozi, da sem optimist. Slovenci bomo obstali. Država pa rabi dobre gospodarstvenike in znanstvenike, na položajih pa ljudi z občutkom odgovornosti in poslanstva.«

P.L.Premru