Na zborno mesto pred Jelovico smo v torek, 3. 2. 2026, prišli z razpetimi dežniki in odganjali dežne kaplje, sicer res še redke, a z napovedjo po vse obilnejših. Pohod je bil spremenjen zaradi napovedanega dežja. Pohod naj bi bil, ne mora biti, naj se zgodi. Namesto na Veselo goro smo se podali na Bizeljsko in Obsotelje.

Namesto grizenja kolen v hrib smo ubirali korake po ravnini asfalta. Namesto opazovanje okolice Šentruperta, smo se ozirali po Bizeljskem in Obsotelju.

Namesto navzdol smo oči obračali navzgor proti Svetim goram z več sakralnimi objekti – kapelama sv. Martina in sv. Jurija, cerkve sv. Matere Božje, kapele sv. Sebastijana in Fabijana ter najvišje Lurške kapele. Seveda jih iz doline ni bilo videti, so se pa porajali spomini na dve leti nazaj prehojeno pot, takrat v dvojini.

Namesto notranjosti gradu Bizeljsko smo v daljavi odkrili le njegova dva kukajoča stolpa. Tudi to je hoja za spremembo, posebej če ti prvotne načrte prekrižajo deževne kaplje. Nam so jih nadomestili občasno mežikajoči sončni žarki, ki smo jih sprejemali z navdušenjem.

Namesto mrke oblačne pokrajine se je v nas naselila mehkoba radostnih nasmehov. Slednji so bili pogostejši zaradi dobre družbe in predhodnega tekoče-sladkega okrepčila dveh rojstnodnevnih slavljencev, Bojana in Marije.   

Namesto gozdno-planinske tišine je mimo nas pribrenčalo nekaj avtomobilov tako s slovenske kot hrvaške strani.

Namesto s skrbniki planinskih koč smo se pogovarjali in nasvete za nadaljnjo hojo dobili od uniformiranih skrbnikov državne meje.

Namesto – ne, slednje je ostalo nespremenjeno: kavica in pivo v gostilni z zdravico trem slavljencem, Alenki še za nazaj! Srečno naslednjič!!!

Besedilo: mag Franceska Žumer

Fotografije: mag. Franceska Žumer, Marko Govekar, Franci Šenk