Jezik je eden izmed najnežnejših mostov med ljudmi. V maternem jeziku se naučimo prvih besed, z njim poimenujemo svet, ki ga odkrivamo, ter v njem nosimo spomine, zgodbe in občutke, ki nas spremljajo vse življenje. Vsak jezik ima svojo melodijo, ritem in barvo. In vsak v sebi skriva del kulture, iz katere prihaja. S poslušanjem drugega jezika se učimo potrpežljivosti, spoštovanja in odprtosti, predvsem pa spoznamo, da nas kljub različnosti povezujejo podobna hrepenenja, čustva in upanje.

Ob nacionalnem dnevu branja smo v Občinski knjižnici Prebold v četrtek, 5. marca 2026, v sodelovanju z literarno sekcijo Kulturnega društva Griže priredili večer glasnega branja. Povezovalka dogodka Alenka Drevenšek je v svojem domačem kraju poiskala ljudi, ki bi želeli s svojim branjem deliti besede, ki so se jih v življenju najbolj dotaknile. Na večeru so tako zazveneli številni jeziki: srbščina, ukrajinščina, albanščina, švedščina, nemščina, nepalščina, angleščina in slovenščina, tudi v prekmurskem narečju.

Dragica iz Bosne je prebrala lirično pesem o ljubezni in naravi, podobno razpoloženje pa je vzbudila tudi Prešernova tretja Gazela, ki jo je predstavil Andrej. Anzhela iz Ukrajine in Tideja sta izbrali pesmi o življenju, njegovi krhkosti in dragocenosti. Donijeta je v albanščini prebrala ljubezensko pesem o luči srca, Urška jo je predstavila v slovenščini. Ljubezenske teme so zazvenele v narečju: Agica, ki prihaja iz Prekmurja, je prebrala Lainščkovo pesem Nikad ne boš znala. Lidija se je odzvala s Kosovelovimi verzi Pa da bi znal. Program je poslušalce za trenutek popeljal v otroštvo, ko je Božena v švedščini prebrala pesem o Piki Nogavički. Pravljico o čarovniškem mucu je nato prebral Andrej. Elke je brala v nemščini ter poslušalce popeljala v svet znanstvene fantastike in vesolja. Z Matejo smo šli na medzvezdno potovanje. Mike iz Anglije je bral o svoji domovini, Tanja o ljubezni do svoje dežele Slovenije, posebno zanimanje pa je vzbudila nepal­ska pravljica o dedku in košari, o odnosu do starosti ter spoštovanju in razumevanju starejših, ki jo je z nami delil Birman.

Vključevanje v skupnost je tudi poslušanje drug drugega. Z zanimanjem in radovednostjo. Ko nekdo spregovori v svojem jeziku, v naš prostor prinese del svoje domovine. In takrat skupnost postane bogatejša. Ne le zaradi novih besed, temveč zaradi zgodb, ki jih te besede nosijo.

Besedilo in fotografije: Lea Felicijan