V Občinski knjižnici Prebold smo v četrtek, 12. februarja 2026, spoznavali pot. Ne tisto, ki jo zariše zemljevid, temveč tisto, ki se rojeva iz korakov, tišine, poguma, hvaležnosti, skromnosti, zaupanja vase. V pogovornem večeru, ki ga je vodila knjižničarka Lea Felicijan, je svojo novo knjigo »Zgodbe s poti Camino Francés« predstavila popotnica Valerija Jakop.

Podala se je na več kot 800 kilometrov dolgo romarsko pot od Pirenejev do Santiaga de Compostela in naprej do roba Atlantika. Njena odločitev je dozorela tiho, a odločno, celo na simbolični datum, dan njene srebrne poroke. Pogovor je sledil valovanju poti, od praktičnih začetkov in razlage, kako je Camino razdeljen na etape, do notranjih pokrajin, ki so se ji odpirale z vsakim dnem hoje. Avtorica je spregovorila o srečanjih z ljudmi, ki so v njej pustili globoke sledi. O naravi, ki ne govori, pa vendar pove vse. Spomnila se je tudi posebnega dne odlaganja bremen. Med kamenje je položila svoj kamenček, simbol vsega, kar je želela izpustiti. Vseskozi na poti je bila povezana s svojimi najdražjimi, ki so hodili z njo v mislih, in z Njim, kot ga poimenuje v knjigi. Vera na poti nikoli ni bila glasna, temveč vseprisotna. Bolečina je sicer spremljala telo, a ni prevladala nad duhom. Tako smo prisluhnili navdihujoči zgodbi o hoji, a še bolj o zaupanju. Izvedeli smo, da v samoti ne izgubiš ljudi, temveč jih nosiš bliže. Bolečina ne zahteva vedno boja, ampak poslušanje. In včasih ne hodimo zato, da bi prišli nekam daleč, temveč zato, da bi se vrnili k sebi. Pot obstaja tudi takrat, ko se zdi, da stojimo pri miru.

Camino je mnogo več kot romarska pot. Je način hoje skozi življenje. Je odločitev, da stopiš. Je pogum, da odložiš. In zaupanje, da te pot vodi, tudi ko ne vidiš cilja. Večer smo sklenili z mislijo, da pot obstaja tudi takrat, ko se zdi, da stojimo pri miru. In da je prvi korak pogosto tišji, kot si mislimo.

Besedilo: Lea Felicijan

Fotografije: Ivan Lipičnik