V Indiji, Indoneziji, Kirgizistanu, Uzbekistanu, Kazahstanu in Gruziji je odkrivala mnogo različnih kultur, jezikov in običajev, predvsem pa jo je vodila izjemna želja, da  čim več časa preživi daleč od masovnega turizma, z domačini, predvsem v različnih gorskih verigah sveta, z glavnim motivom, da ob trekingih raziskuje naravo in gore, odkriva različne kulture in načine življenja, še najbolj pa sebe. Skozi njeno zanimivo, navdihujoče pripovedovanje smo v fotopredstavitvi občudovali kotičke globoko v Himalaji, dolino Zanskar z bogato budistično tradicijo in preprostim, drugačnim načinom življenja. V Indoneziji se je povzpela na območje dveh vulkanov, v Centralni Aziji odkrivala mogočna gorovja, v Kirgizistanu je v družbi popotnikov, ki jih je spoznala na poti, opravila dva samooskrbna trekinga, Uzbekistan ji je ponudil osupljiva arhitekturna čudesa in srčne spomine na tamkajšnje domačine, v Gruziji je doživela še gorovje Kavkaz in za konec 5000 metrov visoko ledeniško goro Kazbegi.

»Čeprav nisem vedela, kam me bo po obisku Indije zaneslo, sem veliko razmišljala, ali to popolnoma sama zares zmorem, ali ni preveč nevarno, ali se mi lahko kaj zgodi. Odločila sem se, da bom verjela, da so na svetu le dobri ljudje in dobri dogodki, in res, med potovanjem se niti enkrat nisem počutila kakor koli ogroženo. Opravila sem nekaj trekingov, ko po več dni nisem imela signala, poti niso bile označene in me tam ne bi mogel nihče rešiti, a je bilo vse v najlepšem redu. Od doma sem šla z enosmerno letalsko karto, prepotovana pot pa je bila v resnici vseskozi povsem spontana. Še zlasti kot ženska sem bila večkrat postavljena precej iz cone udobja, a sem vse to sprejela kot dobre izkušnje in nove življenjske lekcije, odprta in pripravljena sem bila na vse. Moje solo vandranje mi je dalo mnogo, še najbolj pa zavedanje, da je to, kar imam in kako živim, pravzaprav resnično lepo. Vsem, ki si morda želijo narediti podobno stvar, pa polagam na srce: samo pojdite! Denar se bo vrnil, čas za narediti kljukico novim in čudovitim izkušnjam pa teče, beži,« je povedala popotnica in sklenila: »Z največjim veseljem sem v preboldski knjižnici predavala o svojem potepanju. Upam, da sem navzočim pokazala, da so predstavljene države v resnici čudovite in je treba z zadržkom vzeti vse, kar o njih morda večkrat slišimo v medijih. Predvsem pa upam, da sem navdihnila kakšno žensko, ker sem tudi sama sebi uspešno dokazala, da ženske to zmoremo in smo sposobne veliko več, kot si predstavljamo.«

Besedilo: Lea Felicijan

Fotografije: Ivan Lipičnik, Darko Naraglav