V februarju smo se v knjižnici razveselili dveh novih članov, ki bosta z nami do konca te sezone druženj, Marka in Klemna. Trinajst jih v tem letu posluša zgodbe.

Spokojnejšo energijo so tokrat prinesli v prostor, kjer jih je na mizi čakal velik lonec z rdečimi pikami. Mojca Pokrajculja si je za najdeni krajcar namreč kupila lonec, iz katerega si je naredila domek. A že prvo noč so na vrata lonca trkale gozdne živali. Vse po vrsti jih je vzela pod lonec. Naslednji dan vse stečejo za zajcem, ki naj bi polizal ves med. Na begu si je zlomil prednje tačke in takšne še danes zrastejo vsem zajcem. Kriva je pa lisica.

Dramatično pripoved, komu bo iz smrčka prilezel med, je umirila zgodbica o pikapolonici Lili. Zjutraj se ji zazdi, da je ena od njenih pik razmazana, a ker so pike na krilih zadaj, sama ne vidi dobro. Sprašuje čmrlja, kobilico in nazadnje gospo, ki nabira zelišča. Ta jo pošlje v vrtec. Otroci namreč tako lepo narišejo pikapolonice, da zagotovo vedo, kako je s pikami. V vrtcu ni bilo nikogar, saj so bile počitnice, če pa katera od pikapolonic sede na vašo dlan, je med njimi morda ta, ki vas bo vprašala, kako je z eno od njenih pik.

Pike sem na hrbtu imela tudi jaz, a nisem preverjala, če je katera razmazana.

Irena Štusej