»Prejeti prstan sicer kar naprej iščem, a sem vesela, da ga imam,« je Ljerka Belak že takoj na začetku številne obiskovalce spravila v dobro voljo. V nadaljevanju sta z voditeljem večera obudila njeno poklicno pot, ki se je po končanem študiju na AGRFT v Ljubljani začela v Slovenskem ljudskem gledališču Celje in nadaljevala v Mestnem gledališču Ljubljana. Poleg tega je igrala v domala vseh slovenskih poklicnih gledališčih. In pri tem jim je bilo igralcem lepo, nikoli jim ni bilo dolgčas, je dejala. »Če si kdaj potreboval pomoč, so rekli: 'Igraj!',« je dodala, kajti »igralci morajo igrati, kakor mora kuhar kuhati«. Tudi o odnosu do slovenskega jezika je tekla beseda in sogovornika sta se nostalgično spomnila igralskih legend, ki so na mlade igralce in občinstvo znale prenesti spoštljiv odnos do kultivirane govorjene besede –Duša Počkaj, Majda Potokar, Štefka Drolc, Polde Bibič, Stane Sever … »Takih ni več,« pravi Ljerka Belak, a hkrati ne pozabi na talente današnjih dni. Čarobna je namreč mladost, toda starost je perfektna. Zrela leta tako uživa skupaj z Bogomirjem Verasom, prav tako igralcem, ki je večer v preboldski knjižnici popestril s svojo navzočnostjo in hudomušnimi dopolnitvami sicer vedno zgovorne Ljerke.
Avtor fotografij Ivan Lipičnik