Mednarodna speleološka zveza je tekoče leto razglasila za leto jam in krasa. Na območju Občine Polzela je trenutno registriranih kar 35 jam in brezen. Med jamarji je še posebno priljubljeno brezno Zgornja Sevškova rupa, medtem ko je Tajna jama zaradi preprečevanja odnašanja jamskega inventarja zaprta od leta 2007. Čudovit kapniški svet je prav tako v Rakunovem breznu v Založah.

Ložniško gričevje, kamor med drugimi spadajo tudi pobočja Gore Oljke in Sevčnika, velja za območje osamelega krasa s številnimi podzemeljskimi in površinskimi kraškimi oblikami. Nekateri poznavalci v zadnjih letih celo menijo, da v primeru Savinjske doline niti ne moremo govoriti o osamelem krasu, temveč o predalpskem ali celo alpskem tipu. Gre namreč za večje zaplate karbonatnih kamnin s številnimi kraškimi pojavi, medtem ko so ti v primeru osamelega krasa redkejši in manjši.

Kot nalašč za vrvno tehniko

Med 35 registriranimi jamami na območju polzelske občine je za jamarje trenutno najzanimivejše brezno Zgornja Sevškova rupa, ki je med mnogimi bolj poznano pod imenom Ravbarjeva jama. Dolgo je 220 metrov in globoko 78 metrov. Njegovo dno so prvi dosegli preboldski jamarji, medtem ko ga v zadnjih letih še posebno radi raziskujejo jamarji z Vranskega in Topolšice ter svoja opažanja objavljajo na blogu Štajerski jamarji. »Vanj redno zahajamo, ker ima vse tiste elemente, ki se jih mora jamar pri uvajanju v vrvno tehniko naučiti,« je pojasnila jamarka Lea Pavrič iz Centra jamskih doživetij z Vranskega ter dodala, da so njihovi podzemni podvigi v Savinjski dolini – tudi v primeru Zgornje Sevškove rupe – poplačani z bogatim kapniškim svetom. »V jamah Ložniškega gričevja in Dobrovelj najdemo vse kapniške oblike, od stalagmitov, stalaktitov do stebrov, zaves, sigovih kop in orglic. Mene še vedno najbolj očara pestrost kamnin.« Podobno je v Rakunovem breznu v Založah.

Odnašali aragonitne ježke

Zaradi preprečitve uničevanja in odnašanja jamskega inventarja, predvsem sadre in aragonita, so leta 2007 z vgrajenimi vrati zaprli Tajno jamo, ki leži na pobočjih Gore Oljke. Gre za jamo, ki je z dolžino 1300 metrov in globino 30 metrov najdaljša raziskana vodna jama na širšem območju štajerskega dela kraške Slovenije. V tako imenovani ponorni jami podzemno nadaljuje svoj tok manjši potoček, ki je imel pomembno vlogo pri oblikovanju več etaž. Izjemnost in posebnost so meandersko oblikovani podzemni rovi, bogato kapniško okrasje, nahajališče aragonita in sadre. Jama je tudi življenjsko okolje ogroženih in zavarovanih vrst netopirjev. V njej najdemo še posebno dragoceno naravno dediščino – aragonitne ježke, ki so jih, kot je pojasnila članica Šaleškega jamarskega kluba Podlasica Topolšica Alenka Jelen, nekateri celo prodajali na Bolhi. Vse to in to, da je Tajna jama zaradi svojega vodnega značaja precej nevarna za raziskovanje za neizkušene, je pripeljalo tako daleč, da je vanjo dovoljen vstop le usposobljenim za znanstvenoraziskovalno delo.

Kadavri ne spadajo v jamo

Čeprav so jame odprte in lahko dostopne, se vanje po besedah Pavričeve ne odpravimo, ne da bi to komu prej povedali. Zelo pomembna je tudi primerna jamarska oprema, ki mora obvezno vsebovati čelado in svetilko. Vanje je glede na občutljiv kraški ekosistem strogo prepovedano odlagati odpadke. Štajerski jamarji zato vsako leto organizirajo vsaj eno večjo čistilno akcijo, s katero očistijo katero izmed jam. Prizori, ki so v zadnjih letih zelo pogosti in jamarje še posebno žalostijo, so v jami odvržene polivinilaste vrečke z živalskimi kadavri. »Grozen občutek je, ko stopimo na vrečo in pod nogami pokajo kosti. Zvok v ušesih ostane še nekaj časa,« opozarjata jamarki, ki upata, da bo tega z ozaveščanjem vsako leto manj. Onesnaževalci se namreč ne zavedajo, da vsa voda, ki nižje priteče iz vodnih zajetij in vodnjakov, potuje skozi razvejan podzemni sistem, tudi mimo odpadkov, ki tako onesnažujejo pitno vodo.

Špela Ožir