Že več kot 55 let poznamo poklic delovnega terapevta, pa vendar nas še vedno redki poznajo.  Verjetno tudi zato, ker delovni terapevti praviloma ne delujemo na primarni ravni, bolj na sekundarni in terciarni, kar pomeni, da nas spoznajo le tisti, ki nas nujno potrebujejo. In potem v zgornjem naslovu navedeni moto še kako drži.

Kot za vse zdravstvene delavce se je tudi za nas delovne terapevte delo v času covida korenito spremenilo. Med epidemijo smo v domu za starejše zavzeli stališče, da moramo kljub vsem omejitvam stanovalce obdržati aktivne in pokretne, da čim manj občutijo vpliv. Lahko zatrdiva, da je bil cilj dosežen.

Največja sprememba, ki še vedno traja, pa je tako imenovani »čas po covidu«. To je čas, ko so se začele kazati posledice bodisi prebolevnosti bodisi nedostopnosti do zdravljenja med epidemijo za druge bolezni. V dom smo na novo sprejeli veliko novih stanovalcev, težje pokretnih ali nepokretnih. Pri njih sva izvajali treninge dnevnih aktivnosti (trening oblačenja, slačenja, posedanja, presedanja na voziček, ponovno učenje uporabe stranišča, hoje). S takim pristopom želiva človeka čim bolj osamosvojiti in mu vrniti aktivno vlogo v vsakdanjem življenju. Zaznan je tudi velik upad na področju kognicije oziroma spomina. Zato na enoti z osebnim spremljanjem vsakodnevno izvajava vaje za krepitev spomina, pozornosti in orientacije. 

Na svetu je že 49 milijonov ljudi, ki trpijo za demenco, ta številka pa naj bi se do leta 2050 potrojila. Zato temu področju posvečava še posebno pozornost. Mednarodni dan delovne terapije, 27. oktober, je pri nas letos posvečen prav temu področju. Za stanovalce smo pripravili kviz, ki je spodbudil razmišljanje, spomin in orientacijo v kraju ter času. Naše druženje je bilo prijetno in stanovalci so bili zelo zadovoljni, za kar se  tudi trudiva. 

Petra Kos in Nevenka Šalamon,
delovni terapevtki v Domu upokojencev Polzela