Kmetijska zadruga Polzela je nastala leta 1993. Zajema 55 arov površine, na kateri so trgovina, skladiščni prostori, sušilnica hmelja, upravna zgradba in 13 silosov za žita v rinfuzi. Zadrugo sestavlja približno 120 članov – lastnikov, kar pomeni, da je izključno v kmečki lasti.  V njej je trenutno zaposlenih devet ljudi, med katerimi je tudi direktor Drago Strmšnik. »Poudarek dajemo medsebojnemu zaupanju, hkrati pa se trudimo, da odnos do naših članov in zunanjih kupcev ni samo strogo poslovni, ampak tudi kar se da prijateljski. Pri zastopanju članov in drugih pogodbenih partnerjev poskušamo biti čim bolj ustvarjalni in učinkoviti, saj tržne razmere zahtevajo vsakodnevno prilagajanje in ukrepanje.«

Kmetijska zadruga Polzela se v prvi vrsti ukvarja z odkupom mleka, živine in drugih kmetijskih pridelkov ter v sklopu trgovske dejavnosti v Trgovini Agrocenter zagotavlja repromaterial svojim članom in zunanjim kupcem. »Menim, da bi moral biti cilj vsake zadruge usmerjen v gospodarsko korist njenih članov, v celovito ponudbo storitev strankam ter biti zgled zanesljivega gospodarskega partnerskega odnosa,« je prepričan direktor Drago Strmšnik in ob tem dodaja, da so članska razmerja v zadrugi uredili tako, da člani čutijo povezanost in z zadrugo tudi trdno sodelujejo tako v dobrih kot slabih časih. »Res pa je, da tudi pri nas, kot verjetno tudi v drugih zadrugah, obstajajo kmetje, ki so z nami v dobrih letih - času debelih krav, ko nastopijo slabša obdobja, jih z nami ni. To se je zgodilo lani, ko je odšlo pet večjih mlekarjev in smo s tem izgubili 1,4 milijona litrov mleka. To je bil za zadrugo hud udarec, čeprav zadruga ni bila popolnoma nič kriva. Še več: mleko smo vsem kmetom plačevali vedno na valuto, čeprav s strani Mlekarne Celeia nismo dobili plačila tudi po več kot dva meseca.« Stanje se zdaj v Mlekarni Celeia počasi izboljšuje, vendar teh mlekarjev z mlekom zdaj ni več v zadrugi.

Na mestu direktorja tri leta

Drago Strmšnik polzelsko kmetijsko zadrugo vodi zadnja tri leta. Veseli ga, da so v tem obdobju dosegli zelo dobre rezultate in stabilnost, ki zadrugo po vseh poslovnih merilih uvrščajo med boljša zadružna podjetja. »Strategija uspeha je bila do zdaj sila preprosta. Trdim, da je to mogoče doseči s spoštovanjem osnovnih človeških vrednot, kot so govorjenje resnice in iskrenost, kajti le tako ti ljudje začnejo zaupati. Na teh vrednotah bo moje delo temeljilo tudi v prihodnje. Še naprej si bom prizadeval za večanje prihodkov, zmanjševanje stroškov in zagotavljanje širokega nabora izdelkov po konkurenčnih cenah. Ob vsem tem pa moramo poskrbeti za dobro promocijo za končne kupce.« Ena izmed njihovih prednosti je po besedah direktorja zelo izobražen in prilagodljiv kader. S tem pa odlično svetovanje in odnos do strank. »Zavedam se, da so srečni zaposleni srce zadruge in gonilo razvoja, ki nam zagotavlja obstoj na trgu in posledično dobro, uspešno poslovanje zadruge.«

Obstoj manjših zadrug vprašljiv

Največji strošek polzelske zadruge so stare zgradbe (upravna stavba in dve sušilnici hmelja), zastarel vozni park (dostavno vozilo in viličar). Direktor drugo težavo vidi v majhnosti zadruge, kajti kot takšna težko konkurira večjim zadrugam, Davidovem hramu, trgovini Jager … »Menim, da je obstoj vseh manjših zadrug na področju Savinjske doline, skupaj z našo, v prihodnosti močno vprašljiv. Zna se zgoditi, da bodo nekatere preživele, druge životarile, tretje pa propadle,« razmišlja Strmšnik, ki meni, da je edini smiselni in pametni način delovanja v prihodnosti združevanje v večjo celoto, ki bi lažje konkurirala večjim poslovnim subjektom. S takšnim združevanjem bi v precejšnji meri zmanjšali stroške. Pri tem bi šlo, kot še dodaja, za enostavno in mehko združevanje.

Še letos sončna elektrarna

Vsem izzivom, ki jih prinašajo spremembe, priložnosti in tveganja, se bodo v polzelski zadrugi zoperstavili z jasnimi strateškimi cilji. »Zadruga mora stremeti k razvoju po načelu gremo naprej. Če tega ni, zadruge nazadujejo in niso konkurenčne. Smo majhna zadruga, vendar razvojno naravnana, učinkovita in ambiciozna. Delujemo po finančnih zmožnostih. Vlagamo, investiramo toliko, kolikor pač ustvarimo.« Letos so si zadali kar nekaj ambicioznih projektov – postavitev sončne elektrarne in hale za skladiščenje repromateriala ter nakup novega dostavnega vozila. »Srčno upam, da nam bo uspelo, kajti s finančnega vidika to ni majhen zalogaj.«

Špela Ožir