Gostinstvo je ena izmed tistih panog, ki jih je epidemija najbolj prizadela. Nekateri so se kolikor se le da prilagodili, spet drugi so se odločili, da ta čas svoje lokale raje pustijo v celoti zaprte. Preverili smo, kako so se polzelski gostinci znašli v času epidemije.

Oskrbnica Planinskega doma Gora Oljka Berta Urlep pravi, da nima smisla čakati na boljše čase, temveč se je treba, kolikor se le da, prilagoditi trenutnim razmeram. »Lani spomladi, ko se je začel prvi val epidemije, sva z možem zagotovo doživela šok. Na mizi so se kopičili računi, tudi najemnino je bilo kljub prepovedi obratovanja treba poravnati. Odločila sva se, da ne bova sedela križem rok,« pripoveduje Berta, ki je z možem oskrbnica planinskega doma na Gori Oljki letos že šesto leto. Že pred epidemijo sta se ukvarjala s cateringom za večje skupine in pripravljanjem malic, v času vsesplošnega zaprtja lokalov sta razvažanje hrane dodatno razširila na manjša naročila. Štirje zaposleni in nekaj študentov pripravijo približno sto malic na dan, ki jih nato po širši okolici razvozijo v dveh terminih. Kot ocenjuje oskrbnica, jim je promet v tem času upadel za približno deset odstotkov, kar na srečo še ni tako slabo, a kljub vsemu vedno bolj pogreša tisti človeški stik pri postrežbi hrane, kar je ne nazadnje bistvo gostinstva. Lačni in žejni med epidemijo niso niti pohodniki, ki zavijejo na Goro Oljko. Na vhodu v dom je namreč postavljen pult za prevzem hrane in pijače.

Malice za prevzem

Tudi v Gostilni Cizej se po besedah Marka Cizeja v času epidemije trudijo po svojih najboljših močeh. »Ko sem videl, da epidemije in z njo povezanih ukrepov ne bo tako hitro konec, sem se odločil, da mi ne preostane drugega, kot da se prilagodim trenutnim razmeram. Po novem letu sem začel pripravljati malice, ki jih lahko stranke osebno prevzamejo,« pravi Cizej, ki je z odzivom zadovoljen, a to še zdaleč ne prinaša prometa, ki ga dosegajo ob normalnih časih, ko je gostilna odprta za obiskovalce in poleg malic strežejo tudi pijačo. Ocenjuje, da dosegajo med 10 in 15 odstotki nekdanjega prometa. V gostilni, ki v središču Polzele deluje že vse od leta 1904, njeno vodenje pa je pred več kot desetimi leti prevzel Marko Cizej, sta sicer zaposleni dve osebi, ob večjih naročilih jima na pomoč priskočijo občasni delavci.

Eni zaprti, drugi ne

Vsi željni kave se lahko ponjo od 23. decembra 2020 odpravite v Caffe Lip'ca. Takrat se je namreč njegova lastnica Biserka Vindiš odločila, da lokal ponovno odpre. »Pridobila sem vsa dovoljenja za sistem »za s seboj« in začela poslovati na ta način. Ob napitkih prodajamo še tople sendviče, hot doge in pice. A je prometa bistveno manj. V grobem dosegamo med 10 do 15 odstotkov prometa iz časa klasičnega odprtja lokala,« pravi lastnica, ki jo je začetek epidemije lani spomladi zelo presenetil, tudi zato, ker je lokal prevzela ravno v začetku preteklega leta. Po več kot dveh mesecih delovanja je morala lokal zaradi strogih ukrepov zapreti. Med epidemijo že ves čas ostaja zaprt bar Gmajna. Rok Marton pravi, da se ne izplača, da bi imeli bar odprt zgolj za prevzem. »Nismo namreč ob prometni cesti, kjer je pretok ljudi večji, pa še tam, kot sem slišal, je trenutni promet, ki ga naredijo s prevzemom, bistveno manjši.« Marton ima vsaj to srečo, da ima prizanesljivega najemodajalca, s katerim se je dogovoril, da mu med epidemijo ni treba plačevati najemnine.

Špela Ožir