Kurent (ali korant) je najbolj množičen etnografski pustni lik in pomemben simbol slovenske identitete. Kurentove obhode je Unesco uvrstil na seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva, na kar so lahko še zlasti ponosni na Ptuju in v njegovi okolici, kjer so kurenti najbolj dejavni. Tam vsako leto v času med svečnico in pepelnico opravljajo obhode po vaseh in mestih. Še posebno je znan ptujski pustni sprevod, ki vsako leto poteka na mednarodni ravni in privabi večtisočglavo množico, tako sodelujočih kot tudi gledalcev.

Po izročilu kurenti s poskakovanjem in zvonjenjem iz dežele odganjajo zimo in zlo, vanjo pa kličejo pomlad, srečo ter dobro letino. Kurent v lokalnem okolju predstavlja mnogo več kot zgolj "neko pustno šemo". Sporočilna vrednost kurentovih obhodov soustvarja in krepi trajnostno identiteto mesta Ptuj in okolice.

Biti del kurentovih obhodov je danes častno dejanje, ki mu ljudje iz različnih socialnih struktur sledijo in se z njimi istovetijo. Za prebivalce Ptuja, ki slovi kot najstarejše slovensko mesto, in za okoliško prebivalstvo predstavljajo pustna obredja del skupne identitete, vez z mističnim in pobeg od zemeljskega sveta. Kurentija je skrbno narejena iz ovčje kože, gamaš, okrog pasu jo krasijo zvonci. Za masko je značilen dolg jezik, med rogovi pa plapolajo pisani trakovi. Obvezna oprema kurentije je tudi ježevka.

Skozi čas se je podoba kurentov nekoliko spremenila, zato se njihove podobe lahko razlikujejo. Vsem pa je skupno to, da je biti kurent posebna čast. Ta je nekoč smela doleteti le moške, danes pa je v kurentovih vrstah tudi veliko žensk in otrok. Košček kurentove tradicije smo v teh dneh okusili tudi mi. V soboto so namreč Občino Polzela obiskale maškare iz Ločice, med njimi sta veselo poskakovala tudi dva mala kurenta.

Vsekakor jima je uspelo priklicati veselje in dobro voljo, ki se je razširila tudi na mimoidoče, ki so ju pozdravljali z mahanjem in trobljenjem iz vozil. Z njima se je fotografiral tudi župan Jože Kužnik.

Patricija Kač