Tudi Lovskemu društvu Polzela niso prizanesli divji prašiči z ritjem po travnih površinah, čeprav smo lani iz lovišča odvzeli veliko število divjih prašičev. Letna realizacija je bila 165 %. Odvzem načrtuje Zavod za gozdove Slovenije (ZGS). Čeprav nas je epidemiološka slika omejevala, smo izvedli 21 skupnih lovov na divje prašiče. Kljub vsem naporom za zmanjševanje številčnosti nam ni uspelo preprečiti škode na travnikih.

Poškodovane površine smo sanirali z ravnanjem in sejanjem travnih semen. Pri sanaciji nam je pomagal naš član Servacij Pižorn, ki je s svojo mehanizacijo hitro in učinkovito saniral travnike, nekaj škode pa smo morali sanirati ročno, saj lega travnikov ni omogočala strojnih posegov. Lovcem in lastnikom ni bilo vseeno, ko so se na saniranih travnikih pojavila nova razritja. Zato se sprašujemo: "Ali se divji prašiči po dolgi zimi bližajo bivališčem zaradi pomanjkanja hrane?"

V ZGS pravijo: »To ni povezano le z dolgo zimo. Divji prašiči, vsejedi, tudi sicer iščejo beljakovinsko hrano v zemlji, to so črvi, ogrci, miši, čebulice in tako naprej, hranijo pa se pretežno z rastlinsko hrano. Ritje po njivah je za divjega prašiča značilno ob menjavi dlake, odvisno pa je tudi od tega, koliko je sicer v naravi na razpolago druge hrane. Čez dan se divji prašiči najraje zadržujejo v goščavi in mladih gostih nasadih. Zvečer se odpravijo po hrano v gozd ali na njive. Zlasti monokulturni iglasti gozdovi so zanje preskromni, zato si iščejo hrano tudi zunaj gozda, predvsem na njivah. Druga oblika kmetijske škode je predvsem ritje po negovanih travnikih in pašnikih, v katerih je dovolj ogrcev, črvov ali čebulic. Ker so se divji prašiči vso jesen in zimo hranili predvsem z bogato škrobno hrano, kot so želod, kostanj ali žir, jim spomladi primanjkuje mesne hrane oziroma živalskih beljakovin, zato se ritje na travniških in pašniških površinah pojavlja predvsem spomladi.« 

Lastniki morajo poskrbeti za zaščito, lovci moramo uravnavati številčnost divjadi z odstrelom in ZGS mora načrtovati realno. V ZGS poudarjajo: “Vsak ima svoj del odgovornosti! Postavljati se vsak na svojo stran in zagovarjati le svoj prav ne bo rešilo težave. Krajina se zarašča in ustvarja vedno več površin, ki divjadi nudi ugodna zatočišča, hrano pa si divjad vzame ne glede na to, čigava je. Še posebno se pojavlja po žledolomu,  ki je poskrbel za večjo zaraščenost v gozdovih. Kot je nekoč dejal dr. Ivan Kos: "Medveda bomo težko navadili, da ne bo jedel medu, ker ga je že tisočletja. Ljudi pa lahko navadimo, da zaščitijo čebelnjake in medvedu preprečimo ali vsaj zelo otežimo da do medu pride." Podobno je z drugimi prostoživečimi živalmi in tu je treba iskati rešitve, saj si nihče v Sloveniji ne želi iztrebiti divjadi, čeprav nekateri tudi o tem javno razglabljajo.”

V imenu Lovskega društva Polzela se zahvaljujem vsem oškodovancem, ki so sami poskrbeli za sanacijo škode na poškodovanih površinah. Vsem drugim oškodovancem pa zahvala za strpnost pri sanacijah, ki smo jih opravljali. Le s skupnim sodelovanjem bomo lahko nekako reševali težave ob pojavu ritin od divjih prašičev.

Ferdinand Železnik