1. del - Zgodovina vojaškega tabora in arheoloških raziskav

Ugodna lega Spodnje Savinjske doline in dvignjenih starih teras reke Savinje je že v prazgodovinskem času predstavljala prostor, primeren za poselitev. V rimskem obdobju je tu potekala najpomembnejša cestna povezava med zahodom - Akvilejo (današnji Oglej, Italija) in Emono (današnja Ljubljana) in naprej proti vzhodu (proti Celeji (današnjemu Celju), Poetovijoni (današnjemu Ptuju) ali Flaviji Solvi (današnji Lipnici, Avstrija)). Med arheološkimi najdišči tega časa pa izstopa Šempeter v Savinjski dolini, grobišče iz časa med 1. in 3. stoletjem, z mojstrsko izdelanimi marmornimi grobnicami takrat pomembnih veljakov. 

Vojaški tabor v Ločici ob Savinji je bil postavljen konec 60. let drugega stoletja (natančneje med 168-172) za potrebe druge italske legije, z nalogo zagotoviti varnost rimskega imperija na njegovi vzhodni meji. V tem času so bili namreč pogosti vpadi germanskih ljudstev (predvsem Markomanov) in zato je bila za kratek čas na tem območju oblikovana tako imenovana »vojna cona« - Praetentura Italiae et Alpium. Pri osnovanju legijskega tabora je imel verjetno veliko vlogo tudi rimski senator Tit Varij Klemens iz Celeje, torej domačin in dober poznavalec terena, kar pa mu je nazadnje tudi pomagalo,  da je dosegel senatorski naziv. 

Kompleks vojaškega tabora je bil zasnovan v obliki pravilnega pravokotnika velikosti 543 x 435 m, z obzidjem in stolpi, znotraj katerega je bila nato zgrajena potrebna infrastruktura (ceste, kanali) in objekti (poveljstvo, vojaške barake itd.). Druga italska legija, ki je štela 5500 legionarjev, se je leta 172 premaknila na območje Donavskega limesa, najprej v današnji Albing, Avstrija (173-204), nato pa, po uničujoči poplavi, v bližnji današnji Enns-Lorch, Avstrija (rimski Lauriacum) (205 - 5. stoletja). 

Območje tabora je že konec 19. stoletja raziskoval kustos takratnega celjskega muzeja Emanuel Riedl, ki je na podlagi žigov na opeki prvi tabor opredelil kot vojaški tabor. Velikopoteznih arheoloških raziskav oziroma do danes edinih arheoloških izkopavanj pa se je v letih 1916 do 1918 lotil dr. Franc Lorger, profesor na celjski gimnaziji, ki ga je k raziskavam napotil Avstrijski arheološki inštitut z Dunaja. Ostanki arhitekture so bili ponekod vidni že na površini, kar lahko razberemo tudi na Franciscejskem katastru iz leta 1825, kjer so zidovi predstavljeni kot travnate površine (kjer se oranje ni izvajalo zaradi kamenja oziroma ostankov zidov, tako imenovanih grobelj), ponekod pa so se zidovi pojavili šele na globini 1,2 m. Lorger je sledil poteku zidov in tako prvi določil velikost in obliko vojaškega tabora. Drobnih najdb je bilo malo in so bile skromne, prav tako ni posvečal pozornosti arheološkim plastem in metodologiji. 

Preteči je moralo kar 60 let, da so vojaški tabor ponovno raziskovali arheologi, tokrat z Zavoda za spomeniško varstvo, ko se je na območju načrtovala izgradnja infrastrukture (hitra cesta, plinovod). Manjše raziskave so bile opravljene tudi v 80. letih s strani Pokrajinskega muzeja Celje, Zavoda za varstvo kulturne dediščine, Centra za preventivno arheologijo in pred kratkim – poleti 2020, za izvedbo nove poljske poti ob ukinitvi nezavarovanega prehoda čez železnico.

Območje vojaškega tabora je bilo kot arheološki kulturni spomenik Ločica ob Savinji - Vojaški tabor druge italske legije (EŠD 7482) zaščiteno leta 1996 in je varovano z Odlokom o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov v Občini Žalec (Ur. l. RS, št. 89/98, 43/2000, 124/2003).

Z legijskim taborom v Ločici so neposredno povezani tudi objekti,  odkriti ob izgradnji avtocestnega križa na lokaciji Ilovica pri Vranskem. Leta 1995 so tu potekala obsežna arheološka izkopavanja, ki jih je vodil Pokrajinski muzej Celje, ki so odkrila velik objekt v obliki črke E z ostanki dveh peči za žganje opeke ter ob njem veliko skladišče ali sušilnico, torej večji opekarski obrat oziroma officina, ki je – glede na žige na opeki (LEG II ITA) – proizvajal gradbeni material predvsem za legijski tabor v Ločici.

Dr. Iva Mikl Curk, vodilna konservatorka takratnega Republiškega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine in vodja raziskave leta 1976, je napisala:

»Že rodove in rodove nazaj je plug v Savinjski dolini zadeval na ruševine mogočnega zidovja … 

… prostor tabora v Ločici je v Evropi edinstven materialni pomnik za zgodovino rimskega imperija tako pomembnih markomanskih vojn, ki jih štejemo za začetek velikega preseljevanja narodov v evropskem merilu.«

In res, vojaški tabor v Ločici ob Savinji je eden od samo dveh rimskih vojaških taborov, ohranjenih  na območju Slovenije, in kot tak pomemben arheološki spomenik, ki daje Ločici posebno vrednost, na katero moramo biti ponosni in jo s skupnimi močmi varovati ter jo predvsem spoznavati z radovednostjo in predstavljati s ponosom. Pri tem pa je potrebno, da sodelujeta tako stroka kot tudi lokalna skupnost, saj je to del identitete tega prostora.

V naslednjem prispevku boste lahko prebrali, kakšna je bila zasnova vojaškega legijskega tabora v Ločici in katere so najznačilnejše stavbe oz. elementi znotraj tabora.

Mateja Ravnik, univ. dipl. arheologinja, konservatorka

Danijela Brišnik, univ. dipl. arheologinja, konservatorska svetnica

Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Celje

Fotografija:

Območje legijskega tabora (pobarvano z modro) na podlagi DOF in katastru (vir: EvRD), z vrisanimi odkritimi strukturami, ki jih je odkril Lorger (izrisano z rdečo) (po Kandler, 1979, AV 30).