Na pobudo Jožeta Kužnika, župana Občine Polzela, in z idejno zasnovo Lidije Praprotnik, so v prvih oktobrskih dneh v Andražu nad Polzelo potekali Levstikovi dnevi, ki se bodo, tako sem prepričana, iz leta v leto krepili in utrjevali. Dogodek, ki je bil v petek, 4. oktobra 2024, je bil prvi v tem sklopu. Maloštevilni smo se zbrali v Domu Krajanov Andraž, kjer smo prisluhnili zgodbi o Mihaelu Levstiku in njegovem sinu Vladimirju Levstiku. Knjižničarke Medobčinske splošne knjižnice Žalec smo dogodku dodale besedo, citrarka Tanja Lončar pa milozvočno glasbo.

Mihael Levstik, klicali so ga tudi Miloš in tako bom tudi sama nadaljevala, se je rodil 3. septembra 1861. V Celju je obiskoval meščansko šolo, v Mariboru pa učiteljišče. Njegovo prvo delovno mesto je bilo v Šmihelu nad Mozirjem, kjer je služboval skoraj šest let, natančneje od oktobra 1881 do marca 1887. Službena pot ga je pripeljala v Andraž nad Polzelo, in tu je ostal do marca 1902. Iz idiličnega kraja pod Goro Oljko je po 15 letih odšel v Celje in si ustvaril dom pod hribom sv. Miklavža. Na okoliški deški šoli je služboval do upokojitve. Ob poučevanju se je ukvarjal s sadjarstvom, poskušal pa se je tudi kot pisatelj. Nekaj črtic je objavil v Koledarju Mohorjeve družbe in Zvončku. Umrl je 16. aprila 1939 v Celju. Za občutek, kako je pisal, smo prisluhnili dvema njegovima črticama: Plemeniti zgled ter Vrabec in vrana.

Miloša Levstika izpostavljamo predvsem kot učitelja in sadjarja. Že ob prijavi na razpis za mesto učitelja na komaj zgrajeni šoli v Andražu nad Polzelo je vedel, da bo potrebno tako pri opremljanju šole kot tudi na področju vzgoje in izobraževanja veliko vztrajnega dela. Kot vsestransko izobražen učitelj je bil prepričan, da za popolno izobrazbo ni dovolj zgolj teoretično znanje, pač pa je nujno tudi praktično preizkušanje. Prav zato je ob začetku svojega službovanja predlagal, da se dokupi nekaj zemlje, kjer bi naredili šolski vrt.

Ko se je andraška šola iz enorazrednice spremenila v dvorazrednico, je Miloš Levstik postal nadučitelj. To je bilo leta 1886. Istega leta je kot prvi učenec andraške šole odšel v slovensko-nemško gimnazijo v Celje Milošev sin, poznejši pesnik, pisatelj in prevajalec Vladimir Levstik.

Še ostajamo pri Milošu, ki je bil tudi velik sadjar. Takoj po prihodu v Andraž nad Polzelo je ugotovil, kako so tam ugodne razmere za napredno sadjarstvo. S pravo požrtvovalnostjo se je lotil ozaveščanja vaščanov in njegovo nesebično delo je v 15 letih spremenilo podobo kraja. Pokrajina je kmalu postala en sam sadovnjak, sadje pa vir dohodka in blagostanja.

Miloš je sam zasajal, imel je tečaj o obrezovanju. Škropili takrat niso. Spoprijateljil se je z dedom Konrada Brunška, ki je bil odprt za nove ideje, in zagotovo je to tudi močan razlog, da se s sadjarstvom ukvarja tudi Konrad Brunšek.

Na pobudo Konrada Brunška je bil v spomin na Miloša Levstika pred šolo v Andražu nad Polzelo postavljen njegov doprsni kip. Prav tako na pobudo Konrada Brunška so se v Andražu nad Polzelo začele sadjarske razstave, na njegovo pobudo  je bilo postavljeno tudi spominsko obeležje Vladimirju Levstiku in njegovi Kastelki pri Jelovski lipi, on pa je tudi avtor zloženke o Mihaelu Milošu Levstiku.

Vladimir (rojen kot Ciril) Levstik je bil prvorojenec Mihaela in Neže Levstik. Ko je bil star malo več kot leto, so se preselili v Andraž nad Polzelo. Imel je dve sestri, Jelo in Vero. Obe sta postali učiteljici. Jela je najprej službovala na Dobrni, nato v Mariboru. Vera pa je živela v različnih krajih Savinjske doline, med drugim je vodila žensko nižjo gimnazijo v Celju in bila med ustanovitelji javne mestne knjižnice. Je ena izmed najzaslužnejših za vzpostavitev in organizacijo javnega knjižničarstva v Celju. Bila je prva poklicna celjska knjižničarka.

Kot že rečeno, je Vladimir Levstik odšel kot prvi učenec andraške šole v takratno nemško-slovensko gimnazijo v Celje. Tam je ostal do leta 1889, ko se je na očetovo željo preselil v Maribor, kjer naj bi se pripravljal na bodoči duhovniški poklic. Ko je spoznal, da ne bo mogel izpolniti očetove želje, se je vrnil v mesto ob Savinji, to je bilo leta 1901, kamor se je preselila tudi družina Levstikovih. Na celjski gimnaziji je bil do leta 1903, ko se je zaradi nesoglasij z očetom odločil nadaljevati šolanje v Ljubljani. Zaradi gmotnih težav in sporov z nekdanjimi profesorji pa je že v šolskem letu 1903/04 redno šolanje zaključil. Sprl se je s profesorjem matematike in demonstrativno zapustil šolo. Oče mu je odtegnil vso finančno podporo, zato se je moral preživljati sam. Za vsakdanji kruh je pisal in objavljal lastna dela ter prevajal.

Vladimir se je že v času šolanja ukvarjal tudi s prvimi pesniškimi poskusi. Leta 1903 je v Ljubljanskem zvonu izšla njegova pesem Izgubljeni raj, podpisana s pravim avtorjevim imenom. Urednik dr. Fran Zbašnik je namreč pozabil na Vladimirjevo prošnjo, naj objavi pesem pod psevdonimom, saj je bilo po takratnih dijaških disciplinskih predpisih dijakom objavljanje prepovedano. Pesmi je objavljal do leta 1910 predvsem v Ljubljanskem zvonu in Slovanu. V knjižni obliki niso izšle.

V Ljubljani si je Levstik brez težav našel primerno družbo: Hinka Smrekarja, Cvetka Golarja, Maksima Gasparija, Ivana Cankarja, Matijo Čopa in druge.

V letih 1906/7 je živel v Parizu ali »Babilonu svobode«, kot ga je imenoval, in postal prav gotovo eden izmed najbolj široko in evropsko mislečih slovenskih kulturnikov svojega časa.

Prve črtice in novele je objavil v Slovanu in v Zabavni knjižnici Slovenske matice (Povest iz temne noči, Bele roke, Sirota Jerica). V njegovem srednjem ustvarjalnem obdobju so nastala dela Gadje gnezdo, Zapiski Tine Gramontove, Hilarij Pernat.

Maja 1915 je bil osumljen nacionalistične propagande in interniran na ljubljanskem gradu. Po nekajkratnih premestitvah je bil nameščen v taborišču Mittergrabern.

Ko so ga spomladi 1917 izpustili, se je zatekel v Prago, kjer je napisal delo Zapiski Tine Gramontove. Gadje gnezdo pa je napisal, ko se je pozneje preselil k sestri Veri v Tabor v Savinjski dolini.

Na dogodku smo slišali nekaj kratkih odlomkov iz knjige Gadje gnezdo – povest iz dni trpljenja in nad, ki se dogaja v nam poznanem okolju. Zanimivo je, da je Levstik postavil Gadje gnezdo v kraje svoje prve mladosti, v Savinjsko dolino, v Št. Andraž nad Polzelo, raztreseno slemensko vas vzhodno od Gore Oljke. Razčlenjenost pokrajine, prometnice, potok Ložnica, bližnji trg z usnjarno (Šoštanj) in trg s premogovnikom (Velenje) sicer niso poimenovani, a so razložljivi. Sevški hrib in Konjska reber sta preimenovana: hrib s Sevčnikovo domačijo na jugovzhodu Št. Andraža, na severazohodu pa Konjina. Mesto s tlakovanim trgom in kipom na podstavku pred kasarno, kamor gre Kastelka prosit, naj ji ne jemljejo sinov na vojsko, je Celje s takratnim trgom Jožefa II., cesarjevim kipom in mestno kasarno.

Omenim naj še, da je pisal tudi za mladino, in sicer kar nekaj črtic in povesti. Najlepše med njimi so izšle v knjigi Deček brez imena. Prisluhnili smo še povestici Vladko in veter, ki se dogaja pod Goro Oljko.

Ruščine se je zaradi svojega izjemnega posluha za jezike naučil mimogrede in pri 18 letih prevedel svoj prvi roman, Foma Gordjejeva Gorkega, potem pa do leta 1910 še sedem romanov, med njimi tudi tako markantna dela, kot Ponižani in razžaljeni ter Zločin in kazen (Dostojevski), Ana Karenina (Tolstoj) in Gospa Bovary (Flaubert).

Prevajal je še iz nemščine, angleščine in francoščine. Prevedel je kar 62 knjig 37 avtorjev.

Njegovo zasebno življenje je bilo precej razgibano. Prvič se je poročil leta 1919 s Pepino, rojeno Dular. Leta 1924 se je prvič redno zaposlil. Prevzel je uredniške posle v Jutrovem podlistku in mladinski prilogi. Pri Jutru je spoznal drugo ženo Franko, rojeno Lavrenčič. Z njo se je poročil leta 1932. Vedno pogosteje sta se umikala v rodno Savinjsko dolino. V Mozirju sta s Franko živela od leta 1933 do leta 1937. Od leta 1937 do 17. aprila 1941 sta živela v Litiji, od koder sta morala pred nemškimi okupatorji na hitro oditi v Ljubljano. Pred vojno je namreč imel Levstik na neki sokolski proslavi bojevit protinemški govor, kar so litijski nemškutarji nemudoma naznanili novim oblastnikom. Ti so med njuno odsotnostjo vdrli v njuno stanovanje, raznesli vso opremo njunega stanovanja, uničili njegovo bogato knjižnico (le sedem knjig se je ohranilo), uničili so njegove rokopise in tipkopise njegovih prevodov, prav tako vsa pisma njegovih prijateljev, znancev, sodelavcev in založnikov: Ivana Cankarja, Otona Župančiča, Alojza Kraigherja, Lavoslava Schwentnerja in drugih.

Obdobje med vojno in dve leti po njej sta zakonca preživela v Ljubljani. Nova oblast je leta 1945 ukinila Jutro in s tem njuni delovni mesti ter Vladimirju dodelila skromno pokojnino.

Leta 1947 sta se Levstika vrnila v Celje. Veselje ob vrnitvi je izrazil v pesmi Ave Celeja. Njegove telesne moči so ga vedno bolj zapuščale in vid mu je pešal. Po več kot desetih letih bivanja v Celju je 23. decembra 1957 umrl. Pokopan je na celjskem mestnem pokopališču. Na grob so mu zasadili bor, kakor je že v mladosti napisal v svoji pesmi. Na spomeniku pa sta vklesana verza iz epitafa, ohranjenega v njegovi rokopisni zapuščini: »Sanje mi vstajajo s Savne srebrne, pokoj mi stražijo celjske gore …« Po treh letih, torej leta 1960, so tam pokopali še njegovo ženo Franko.

V nedeljskem popoldnevu, 13. oktobra 2024, pa smo se zbrali pod Jelovsko lipo, kjer smo imeli Goro Oljko kot na dlani. Pogled nanjo je vsakokrat veličasten in spokojen. Tako, kot je spokojno in veličastno na Jelovskem hribu, pod lipo, kjer nam lokacija nudi številna doživetja,  prekrasne občutke in odlično počutje. Nedeljsko popoldansko druženje pod lipo so začeli Sonja Zajc, režiserka prizora iz Kastelke, in igralca gledališke sekcije Kulturnega društva Andraž  Ivica Zabukovnik in Janez Dušič.

V pogovoru s Konradom Brunškom, ki sem ga vodila Jolanda Železnik, smo na kratko osvetlili spomin na Vladimirja Levstika in njegovega očeta Miloša, podrobneje pa smo se pogovarjali o sadjarstvu v Andražu nad Polzelo nekoč in danes, pa o  nasadu, polnem dišečih rastlin in čebel, ki bo obiskovalcem omogočil, da se povežejo z naravo, in še o marsičem.

Konrad Brunšek je s svojo družino, ki se ji je ob tej priložnosti posebej zahvalil, v neposredni bližini Jelovske lipe zasadil okrog 100 dreves in grmovnic, od tega je približno 70 medonosnih.

Kot rečeno, sva se uvodoma spomnila Miloša Levstika in njegovega vpliva na razvoj sadjarstva v Andražu nad Polzelo. Lahko bi rekli, da se je z njim zgodil sadni čudež v Andražu nad Polzelo.

Po pripovedi starejših naj bi Miloševa družina pogosto posedala pri Jelovski lipi, in tam je našel Vladimir tudi navdih za Kastelko. Tudi kot študent naj bi prihajal tja gor.

V neposredni bližini lipe se razprostira nasad, ki ni nastal čez noč. Vse rastline niso avtohtone, nobena pa ni invazivna. Razlogov, da se je gospodar Brunšek za to odločil, je več. Med drugim tudi dejstvo, da vse bolj primanjkuje paše za čebele, saj so včasih kosili dvakrat, zdaj pa vsaj štirikrat.

Konrad Brunšek ima tudi svoj sadovnjak, v katerem je okrog 200 sadnih dreves. Sadjarstvo je ena izmed njegovih ljubezni. Najbrž je bil tudi zato pobudnik in eden izmed glavnih pripravljavcev sadjarskih razstav v Andražu nad Polzelo. Prva je bila leta 2012, zadnja 2022.

Ponosno pove, da mu družina ves čas stoji ob strani. Tudi, ko so njegove ideje drzne. Razkril je, kako si predstavlja ta nasad v prihodnosti.

Pogovor je oplemenitila harmonikarica Mia Arh, učenka Kulturno-glasbenega društva Cecilija.

Predstavitev koščka zemlje pod Jelovsko lipo, ki bo zagotovo živel in nudil čutenje in doživljanje lepote tega edinstvenega prostora, je zaokrožil domač ansambel Zven gora.

Ansambel Zven gora je uradno nastal 26. decembra 2023 z nastopom na Gori Oljki. Z željo do igranja in ustvarjanja domače glasbe so se mladi glasbeniki povezali v ansambel in tako z rednimi vajami izpopolnjevali igranje. Ansambel sestavljajo Martin Plaskan Hodnik (harmonika), Marcel Plaskan Hodnik (kitara), Matevž Plaskan Hodnik (klarinet), Tjaša Klopčič (pevka), Matej Klopčič (trobenta), Domen Sitar (pevec) in Žiga Sitar (baskitara). Konec julija so igrali na festivalu Villacher Kirchtag v Beljaku. Za ansambel je bila to nepozabna izkušnja, saj so igrali na velikem odru pred večtisočglavo množico obiskovalcev. Nastopili so z znanimi slovenskimi narodno-zabavnimi skladbami in navdušili poslušalce.

Pod Jelovsko lipo je neka posebna energija, nek spokoj, ki vsakomur dobro dene, zato se tja gor radi vračamo. Upam, da se bodo vračali tudi Levstikovi dnevi.

Iskrena zahvala vsem, ki so sooblikovali letošnje Levstikove dneve:

- pobudniku Levstikovih dni Jožetu Kužniku, županu Občine Polzela,

- Lidiji Praprotnik, ki je zasnovala oba dogodka in zanju pripravila odličen scenarij,

- bibliotekarkam Medobčinske splošne knjižnice Žalec Valeriji Jerman, Karmen Kreže in Nataši Koren,

- Kulturnemu društvu Andraž – gledališki sekciji za odigran odlomek Kastelke,

- članicam Kulinarične sekcije Kulturnega društva Andraž, ki so obakrat poskrbele za razvajanje naših brbončic,

- Frenku Odru za ozvočenje,

- citrarki Tanji Lončar,

- Mii Arh, učenki glasbene šole Cecilija, in

- domači glasbeni skupini Zven gora.

V upanju, da smo položili trdne temelje za Levstikove dni, prispevek zaključujem z besedami Miloša Levstika v zadnjem dopisu uredniku Sadjarja naša popotnica: »Le eno še zmorem prositi Gospoda, da bi blagoslavljal preljubo domačo zemljo in delo naših marljivih sadjarjev. Da bi naša zemlja, naše delo rodili obilo sreče še poznim rodovom. To bom prosil do zadnjega diha.«

Jolanda Železnik