September je čas, ko nas obiščejo prvošolke in prvošolci. Peš pridejo, vsi imajo okrog vratu rumene rutice, počasi se umirijo.

Skoraj polovica izmed njih dvigne roko, ko vprašam, ali je že kdo obiskal polzelsko knjižnico. S starši so prišli v času, ko so brali v projektu branja predšolskih otrok Mali Savinjčani beremo. Zdaj prihajajo redno. Drugo polovico bo morda zamikalo, da bodo doma starše naprosili, da pridejo in jih včlanijo. Zato se potrudim, da je predstavitev knjižnice mikavna in privlačna.

Poslušajo pravljico, kar se za obisk poslušnih in radovednih otrok spodobi. Tokrat slišijo Kettejevo Šivilja in škarjice, staro zgodbo, ki še vedno pritegne večino otrok. Še posebno so pozorni, ker v kamišibaj gledališču spremljajo ilustracije Jelke Reichman.

Za spomin na obisk prejmejo drobna in krhka ravnilca. Plastična bi bila sicer vzdržnejša, a čuvamo naravo. Ko jim pomaham v slovo, vem, da bodo z leti postali naši odrasli bralci.

Irena Štusej