»Kako hitro teče čas,« je dejala preprosta, iskriva, polna energije, prežeta s hvaležnostjo za vsak dan, že 23 let vdova Bogdana Mlakar.

Čeprav jo včasih kaj ščiplje, trga, muči, je nič ne užene. Vse premaguje z dobro voljo in optimizmom ter pravi, da se ima lepo. Zna reševati svoje težave in pomagati tudi drugim.

Rodila se je v revni družini očetu Jožetu in mami Faniki. Nikoli niso imeli svoje hiše, a nikoli niso bili lačni. Oče je bil čevljarski mojster, ki je zaradi Borova propadel, a ni obupal. Šel je delat na železnico. Preživljal je številno družino (11 otrok – pet fantov, pet deklet, eden pa je umrl). Mama je hodila v 'tavrh' (dninarstvo, delo na tujih njivah za plačilo).

Pravi, da nemške vojske niso čutili, hodili pa so v nemško šolo. Tam, kjer je ata našel delo, tja so se selili (v Andraž, Velenje, na Polzelo).

V prvi razred je hodila pol leta v Velenje, nato tri leta na Polzelo in v nemško šolo štiri leta.

»Prišla je svoboda in učitelj, gospod Polanc, je želel, da nadaljujem šolanje, da grem vsaj v tečaj, toda meni je bilo pomembno, da čim prej dobim svoj denar. Zato sem vse odklonila in se 15 let stara zaposlila v tovarni nogavic. Tam sem ostala vseh 35 let do upokojitve. Deset let sem ves denar dajala staršem, da so lažje skrbeli za mlajše. Hodila sem tudi pomagat na kmetijo k Dolinarjevim, kjer je gospodinja skrbela za nas in jaz sem komaj čakala, da sem šla v tavrh. Kako je dobro kuhala!

Nekega dne je pri njej v kuhinji sedel lep fant v uniformi, po imenu Žan (vojak na meji je bil). Ko sem ga zagledala, sem pozabila, da sem lačna. Všeč mi je bil in tudi jaz njemu. Želel je, da se z njim pogovarjam. Imela sem takšno tremo, da sem kar zbežala domov v Podvin.

Na Polzeli sta že bili njegovi sestri, Lojzka in Joža, ki je bila že poročena. Po služenju vojaškega roka se je Žan zaposlil v Litostroju v Ljubljani. Prihajal je  na Polzelo enkrat na mesec. Dopisovala sva si tudi. Mama je želela, da bi vzel Dolenjko z grunta, toda Žan je hotel mene in 13. marca 1954 sva se poročila, cerkveno in civilno. Desetega maja se je rodil sin Janko.

Živela sva v Podvinu pri mojih. Šest nas je spalo v dveh posteljah. Žan se je v pol leta zaposlil v Garantu in dobil stanovanje. Leta 1955 se je Janku pridružil Danek in leta 1958 Darko. 

Žanova sestra Joža je postala vdova z dvema deklicama, stara komaj 30 let. Predlagala je, da se preseliva k njej v mizarsko delavnico, ki jo je zapustil njen mož. Uredila sva si najprej kuhinjo in sobo, vzela posojilo in dozidala dom. Žan je sestri Joži  pomagal, ona pa nama je prepisala parcelo  - vsakemu pol.

Zdaj sem sama, razveseljujejo me sinovi, snahe, šest  vnukov in dve  pravnukinji.«

Ponosni smo, da smo bili z njo v tem slovesnem in zanjo pomembnem trenutku župan Jože Kužnik in predstavniki društev.

Olga Hočevar