Marija Ježovnik se je rodila 12. avgusta 1932 na kmetiji v Podvinu. Mama je umrla, ko je bila stara devet let. Odraščala je pri starih starših, ki so jo uvajali v delo in potrebovali za kmečka opravila.

Končala je osnovno šolo, toda kljub prošnji ravnatelja, da bi šolanje nadaljevala, je ostala doma. V srce so ji segle besede starih staršev: »Ja, kdo bo pa delal na gruntu?« Stara mama je bila srčna bolnica, občasno je priskočila na pomoč teta Mici (sestra stare mame), stari ata pa je kmalu umrl. In tako je ostalo. »Kmečka opravila, delo in delo, da smo obdržali kmetijo,« pove gospa Marija.

In nadaljuje: »Prišla je ljubezen. Kar s kolesom se je pripeljala. Veste, takrat se ni vsem tako mudilo. Večkrat sva se tam pri 'štepihu' pogovarjala, nato je začel  pomagati pri delu. Postala sva si všeč in se leta 1950 poročila. In spet je bilo na prvem mestu delo za obstoj kmetije. Treba je bilo davke poravnati in še drugo. Bil je kmečki fant, izučeni mesar. Rodili sta se nama hčerki Marjana in Milica. Veliko smo delali.«

»Gospa Marija, slišala sem, da ste ena izmed redkih kmečkih žena na Polzeli, ki je vozila traktor,« jo nagovorim. »Res je, vse sem sama opravila s traktorjem: na polju, prevoze, vse … A veste, še danes nimam izpita,« se nasmeji.

»Mama, ne boš nič povedala o hmelju?« jo spomni pravnukinja Ajda. »Kaj pa naj povem? Dobila sem dve zlati in eno srebrno kobulo. V Žalcu so mi jo podelili. Tako je pač  bilo, eno samo delo,« konča klepet.

Zdaj živi v krogu Marjanine družine in se veseli obiskov hčerke Milice, vnukov in pravnukov. »Gospa Marija, bodite dobro,« ji zaželimo. In Francijeva harmonika zadoni.

Olga Hočevar