Frančka se je rodila kot tretji od dvanajstih otrok materi Mariji, ki je bila gospodinja, in očetu Leopoldu Hriberniku, mlinarju. Družino sta dopolnjevala stara starša, ki sta imela kovačijo.
Frančka je že od malih nog poznala le delo. Pomagala je paziti brate in sestre. Ni bilo časa za igro oz. druge otroške radosti. Včasih si je utrgala urico časa in se pritihotapila v kovačijo, kjer je opazovala spretne roke svojega starega ata. Bila je drobna, tiha deklica. Ni pozabila, da jo je oče tako drobno, slabo oblečeno v mrazu peljal k maši. Iz Podvrha v Občini Braslovče, kjer so imeli svoj dom, sta z očetom pešačila v zgodnjih jutranjih urah. V cerkev je prišla prezebla, onemogla, lačna. Pred oltarjem jo je zagrnila tema. Še danes je hvaležna občanki, ki jo je pobrala in odpeljala k sebi domov, jo nahranila in ogrela.
Bili so zelo verna družina. Tudi praznike so imeli, vendar skromne. Kako bi bilo drugače ob tako številčni družini.
Vsak dan je porabila tri ure za pot v šolo in domov. Mamino naročilo ob odhodu je bilo: »Brž prid' domov!« Čakalo jo je delo. Učitelji so bili nemški. Do nje prijazni, le enega učitelja se spomni, da je bil strog, pa tudi udaril je neubogljive.
Po končani šoli je odšla v uk za krojačico na Vransko. Stanovala je pri maminem bratu. Dobro se ji je godilo, dokler se ni poročil in dobil otroke, ki jih je ob svojem delu pazila. Enajst let je delala v delavnici pri sosedu. Niso ji redno plačevali in delovno dobo so ji plačali le za tri leta in tri mesece.
Med tem časom je izgubila mamo. Zadnji otrok, brat Lojzek, je bil star le šest let. Za prisluženi denar si je kupila kolo, pohištvo … Vse je odpeljala domov v Podvrh.
Vaščana Francija Rovšnika je poznala že od mladosti. Pa se je kar zgodilo. Poročila sta se. Izposodil si je avto in šoferja, ki ju je odpeljal v Braslovče, kjer sta opravila civilni in cerkveni obred. Nato sta se odpeljala na poročno pot na Brezje in v Bohinj. Nista imela stanovanja, doma ni bilo prostora. Živela sta vsak na svojem domu, dokler Franci ni dobil stanovanja v skupni hiši Agroservisa v Šempetru.
Leta 1960 se jima je rodila hči Branka in leto pozneje Romana. Preselili so se v blok, v večje stanovanje, kjer se jim je pridružila Francijeva mama. Frančka je devet let hodila v službo v Šiviljstvo Jutršek in nato v Elegant v Celje. Mož Franci si je za dve leti poiskal delo v Alžiriji v mestu Alžir, kjer ga je Frančka popolnoma sama obiskala.
Po vrnitvi iz tujine se je mož ponovno zaposlil v Agroservisu. Na Polzeli sta kupila začetno gradnjo hiše, ki so jo dogradili in se vanjo leta 1967 vselili. Petnajst let pred upokojitvijo se je zaposlila v Tovarni nogavic in pri štiridesetih opravila šoferski izpit.
Z možem sta rada odšla na krajše izlete, na maškarade, silvestrovanja. Žal ga je leta 1990 izgubila.
Vseskozi je bila predana šivilja. Mnogokrat je v šivalni sobi gorela luč pozno v noč. Nikoli ni imela časa za počitek ob televiziji, vedno pa je imela prižgan radio in je spremljala dogodke doma in po svetu.
Pri častitljivih 90 letih je delo na šivalnem stroju opustila. Seveda pa njeno oko ne spregleda, če je treba kaj zakrpati. Zdaj je njen stol ob televiziji, vzame si čas.
Hčerki sta si ustvarili svoji družini. Gospa Frančka živi s hčerko Romano, vsak dan jo obišče hči Branka.
Rada poklepeta s svojima zetoma ter vnuki Andrejem, Blažem in Žanom. Je tudi ponosna prababica.
Gospa Frančka, bodite zdravi.
Olga Hočevar
