Še v prejšnjem tisočletju (5. oktobra 1998) so polzelski upokojenci na pobudo Stanka Štormana in Janeza Cukjatija vsak mesec ob polni luni začeli izvajati pohode na Goro Oljko. Poimenovali so jih lunohodi. Na prvem pohodu se je zbralo 12 pohodnikov.

Polna luna na nočnem nebu od nekdaj prinaša nekaj mističnega ter se igra z domišljijo pesnikov in pisateljev. V ljudskem izročilu polno luno povezujejo z nespečnostjo, norostjo in nekaterimi čarobnimi pojavi. Morda je ravno nespečnost kriva, da lunohodi na Polzeli potekajo že 25 let.

V vsem tem času so se polzelski lunohodci povezovali tudi z drugimi pohodniki iz Slovenije, natančneje s Ptuja, Hajdine, Sevnice, Šmartnega v Rožni dolini. Z leti so opustili vsakomesečne pohode na Goro Oljko in začeli obiskovati druge točke na obronkih Polzele, pa tudi bližnje pohodniške točke v okoliških občinah: Žovnek, Bukovica, Hom, Kal, Mrzlica, Jama Pekel, Sv. Jedrt, Kunigunda, Ribnik Vrbje, jezero Preserje, jezero v Braslovčah. Zanimivost teh pohodov so tudi vseslovenska srečanja pohodnikov ob polni luni, ki so jih gostila že skoraj vsa društva, s katerimi sodelujemo, tudi naše.

Na 310. lunohod smo se odpravili s parkirišča trgovine Tuš, kjer so se nam pridružili pohodniki iz Sevnice in Šmartnega v Rožni dolini. Odpravili smo se do rojstne hiše Neže Maurer, po kateri nas je popeljala Manica Štorman. Po ogledu smo se vrnili na Polzelo, kjer nas je v kulturnem domu čakala pogostitev. Pridružili so se nam tudi pohodniki, ki se danes pohodov ne morejo več udeleževati, pred 25 leti pa so bili redni udeleženci.

V sproščenem pogovoru in bolj ali manj ubrani pesmi so se okrepile vezi med nami in našimi gosti. Obljubili smo si, da se kmalu spet obiščemo in si privoščimo pohod ob polni luni.

Milena Lukač