Najpogostejše je ekonomsko, telesno in duševno nasilje. Starejše zanemarjajo: ne nudijo jim hrane, oblačil, zdravil, omejujejo jim gibanje, prisilno jih hranijo, oblačijo in umivajo, preprečujejo jim osebne stike in na splošno preprečujejo vsakodnevna opravila.

Starejši o nasilju svojih otrok, partnerjev in vnukov ali zaposlenih v socialnem varstvu in zdravstvu težko govorijo, saj jih je strah, sram ali so nemočni, da bi o stiski govorili z osebami ali organizacijami, ki jim lahko pomagajo.

Nasilje moramo prepoznati in ga prijaviti na policijo, državno tožilstvo ali center za socialno delo. Po zakonu smo dolžni te ustanove takoj obvestiti, če sumimo, da so nad osebo, ki ni sposobna skrbeti zase, nasilni.