V že tako veselem decembru so imeli letos v Domu upokojencev Polzela še dodatni razlog za veselje, saj je njihova stanovalka Ivana Rojnik praznovala visoki jubilej – sto let.

Na njen rojstni dan so ji pripravili praznovanje, na katerem ji je direktorica doma Eva Lenko podarila šopek in ji zaželela še veliko zdravja ter dobrega počutja. Praznovanja so se poleg zaposlenih in stanovalcev udeležili tudi njeni domači in župan Občine Braslovče Tomaž Žohar. Za glasbeno popestritev so poskrbeli pevci Ljubiteljskega pevskega zbora Lipa iz Štor. Svojci so pripravili tudi kratek opis Ivaninega življenja. 

Ivana se je rodila 19. decembra 1922 v kmečki družini v Spodnjih Gorčah. V družini je bilo sedem otrok, Ivana je bila druga najmlajša. Osnovno šolo je obiskovala v domačem kraju. Že zelo zgodaj je pokazala željo po znanju. Zaradi druge svetovne vojne je to željo za nekaj časa morala odložiti. Po svojih močeh je sodelovala v narodnoosvobodilnem boju. Po osvoboditvi pa je nadaljevala šolanje na učiteljišču. Prvo službo je opravljala na Ptuju, kjer je potem nekaj časa tudi živela. Pot jo je vodila v Maribor, kjer je do upokojitve poučevala na srednji fizkulturni šoli. V tem času je ob delu izredno študirala v Ljubljani in postala profesorica zgodovine in zemljepisa. Šele po upokojitvi se je vrnila v rodno Savinjsko dolino. Skupaj z nečakinjo sta zgradili hišo v Žalcu, kjer je potem živela. Rada je hodila na morje, kolesarila, brala in skrbela za zdrav način življenja. Leta 2010 si je ob padcu zlomila kolk. Po operaciji se je vrnila v rojstno hišo k Jopovim v Spodnje Gorče. Zelo hitro se je spet postavila na noge. Od takrat naprej je živela pri nečaku v Kamenčah. Ob vsakodnevnih sprehodih si je krepila moč in uživala v naravi. Kljub visoki starosti se je rada uredila, si zavezala rutico okoli vratu in nadela na glavo klobuček. Vedno je imela pri sebi tudi torbico.

Ko se je vračala s sprehodov, je izrazila zadovoljstvo z besedami: »Kakšni pogledi, toliko zelenja … Mi živimo v raju.« Redno je brala dnevne novice v časopisu, reševala križanke in zvečer obvezno gledala večerna poročila. Rada je poudarila, da ne pozna dolgega časa. Postala je del družine, skupna kosila, klepet ob kavici in druženja so ji dajali neverjetno moč in bistrost. Dolgo časa je za svoje osnovne potrebe skrbela sama. Sčasoma pa so tudi pri njej leta pustila svoj pečat, ponovno se je poškodovala in zato je leta 2020 odšla v Dom upokojencev na Polzelo. V domu se dobro počuti in zmore še hoditi. Zato je nečaku obljubila, da bo ob svoji stoletnici z njegovo pomočjo prehodila sto korakov. Obljubo pa je še nadgradila, saj je na praznovanju z nečakom tudi zaplesala.

Tone Tavčer