Logo MojaObčina.si

Oplotnica

JUTRI
22°C
8°C
SOB.
22°C
9°C
2465

Za nekaj minut, je bila Oplotnica na vrhu EU!

Mont Blanc s svojimi 4810 m nadmorske višine velja za najvišjo goro Alp in, ker leži na meji med Francijo in Italijo je hkrati tudi najvišji vrh v Evropski uniji.

Vsak, ki me pozna se dobro zaveda, da me žene želja po novih podvigih, adrenalinskih izkušnjah in testiranju zmožnosti svojega telesa. Že v letu 2018 sem imel cilj, da se povzpnem na najvišjo goro, ki jo premorejo naše Alpe, pa mi vreme ni dopuščalo. Letos me je gora znova poklicala in v drugi polovici septembra je bil čas, za odhod.

Zgodaj zjutraj se odpravim iz Malahorne, v Domžalah poberem soplezalko in po devetih urah vožnje sva že v Chamonixu, ki velja za Meko - poleti med plezalci, pozimi med smučarji.

Vzela sva si dan počitka za aklimatizacijo na bližnjem vrgu Aiguille du midi, na katerega se lahko odpravimo kar z gondolo, ki te v pičlih osmih minutah popelje iz 1035 metrov nadmorske višine na neverjetnih 3842 m.

Zaradi jutrijšnjega vzpona, sva morala današnji dan preživeti čimvišje, da se najini telesi privadita na pomanjkanje kisika, ki ga bova doživljala v naslednjih urah. Za lažjo predstavo; ob morju je raven kisika v zraku 100 %, kar pomeni, da lahko dihamo s polnimi pljuči, lahko tečemo in počutili se bomo super, utrujenosti ne bomo čutili tako hitro in pavze za regeneracijo ne rabijo biti tako dolge. 

Na nadmorski višini 3800 m, kjer sva preživljala dan, je še samo 65 % kisika v zraku, kar pomeni, da telo potrebuje več energije za vsakodnevne opravke, dihanje je oteženo in hitreje se počutiš utrujenega. Na vrhu Mont Blanca, je raven kisika še samo 58 %, na takšni višini se pojavljajo višinske bolezni, ki vključujejo glavobole, omotico, slabost in bruhanje. Da se temu izognemo, se moramo pred vsakim vzponom v višave aklimatizirati, kar pomeni, da telo postopoma pripravimo na višino in so znaki višinske bolezni mnogo bolj blagi.

Tako sva dan preživela obdana s čudovitimi razgledi in pljuča sva polnila z zrakom, ki ga v Sloveniji ni moč dihati, saj je Triglav že sedaj skoraj kilometer pod nama, jutri pa bo med vrhom našega očaka in Mont Blancom skoraj dva kilometra višinkega razpona.

Ob sedmi uri se vstaneva in odpraviva proti avtomobilu, stvari so spakirane in naju čakajo že od prejšnjega večera.

Iz Chamonixa se odpeljeva v 10min oddaljen Les Houches, kjer parkirava in najino potovanje se začne. Prvi dan se povzpneva do koče Gouter, ki stoji na višini 3835m in nudi neverjetne poglede na dolino pod nama, zakriva pa vrh, kamor smo vsi namenjeni. Dan sva preživela ob pogovoru z drugimi planinci in bujnim poslušanjem vodnikov, ki so bili na vrhu že mnogokrat in so opozarjali na nevarnosti, ki prihajajo, saj je od tukaj naprej potrebna zimska oprema, ki vključuje dereze, cepin, vrv in pas, s katerim se navežeš na svojega soplezalca. 

Malo pred osmo uro zvečer smo deležni verjetno najlepšega sončnega zahoda, ki sem ga videl in za nekaj minut je nastala popolna tišina, le tu in tam si lahko slišal klik fotoaparata, ko smo želeli uvekovečiti trenutek.

Ob dveh zjutraj je zazvonila budilka, pa saj je dejansko nebi potreboval, saj se je ropotanje začelo že dobre pol ure prej. Nekje 80 se nas je to jutro odpravilo proti vrhu, pa vendar jih mnogo od njih cilja ne bo doseglo. Zajtrk je bil skromen - kruh z marmelado in maslom, čaj in sok. Bo že moralo zadostovati, med potjo bodo za energijo skrbele čokoladice in energijski geli.

Nekje ob pol štirih sva se po posvetu, da je bolje iti med zadnjimi, odpravila iz koče, kjer naju je pričakal pogled v temno noč, ki pa so jo osvetljevale čelne lučke plezalcev, ki so s potjo začeli pred nama in so sedaj dobro označevali pot. 

Hodila sva hitro, oba sva bila dobro pripravljena, saj sva se že januarja zmenila, da bova letos osvojila vrh Alp in tako sva imela mnogo časa, da sva opravila nešteto treningov, pohodov in osvojila ogromno vrhov. Prehitevala sva navezo za navezo in po dobrih dveh urah sva že dosegla zavetišče Dôme du Goûter, ki je na 4300m zadnji bivak pred vrhom. Zlezla sva skozi ozka vrata in v sobi, veliki nekje 4x4m je bilo natlačenih kakšnih 20 ljudi, ki so se greli, saj je zunanja temperatura kazala -16 stopinj celzija, poleg vsega pa je pihal še veter, ki je občutek mraza samo če povečal. Gledal sem po ljudeh, ki so se tresli v mrazu, držali za glavo in nekateri celo bruhali. Vedel sem, da jih je dotolkla višinska bolezen in da vrha ne bodo videli. Vodiči so jim dajali tablete in jih ogrinjali z odejami, ki so bile pripravljene za takšne primere. Ko se bodo vsaj delno opomogli, jih bodo po najhitrejši poti pospremili v dolino. 

Vzela sva si nekje 20min za ogrevanje, pojedla sva vsak eno čokoladico, iz bidona sva lahko iztisnila le kakšen požirek vode, saj je vsebina skoraj v celoti zmrznila in že sva šla naprej.

Začel se je delati dan in na vstop v strmi del poti, kjer je treba na vsakem koraku v sneg zapičiti cepin naju je pozdravilo sonce, ki nama je dalo vsak občutek, da se bo sedaj temperatura začela dvigovati.

Tri ure sva še hodila po grebenih, ki vodijo vsi v eno smer - proti vrhu. Levo in desno prepadi tudi po več sto metrov in vsak korak je moral biti stoodstoten. Videla sva naveze pred nama, ki so že stali na vrhu, kamor naju je ločilo še kakšne pol ure. Veter se je okrepil in ko sva prehitela enega od vodičev, ki je ravno pogledoval na svojo prenosno vremensko postajo nama je povedal, da je trenutno -14 stopinj, veter pa piha z nekje 55 km/h, kar daje skupni občutek mraza na nekje -30 stopinj celzija.

Odpraviva se naprej in ob 8:57 narediva zadnje korake na planoto, ki nima specifičnega vrha, vendar dejstvo, da nič ni višje kot ta točka nakazuje na to, da sva dosegla vrh. 

Premražena in utrujena narediva nekaj fotografij, vendar nama veter konkretno ponagaja in minuta brez rokavic mi odreveni prste, da sem klik na ikono za klicanje na mobilniku stisnil kar z nosom, saj sem želel sporočiti domov, da je vrh osvojen in da se pričenja pot navzdol.

 

Ob takšnih zmagah se vedno rad spomnim, iz kot prihajam. Da je ta naša mala Oplotnica polna pozitivnih, pridnih, delovnih ljudi, ki ti s pozdravom in stiskom roke polepšajo dan.

Občini Oplotnica se bi rad zahvalil za podporo in že se veselim naslednjega podviga, ki ga bom z veseljem delil z vami.

 

Lep pozdrav,

 

Survivor

Alen Perklič

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi