Pri uprizoritvah na odru veliko vlogo odigrajo stvari, ki niso v ospredju in jih gledalec morda niti ne opazi, veliko pa prispevajo k pravemu vzdušju. Takšen primer so frizure. Še posebej je to pomembno, če gre za delo, ki sega v preteklost in morajo frizure odsevati duh tedanjega časa. V opernem muzikalu Kette, ki je nastal v produkciji Zavoda Novo mesto, Kulturnega centra Janeza Trdine (KCJT), za oblikovanje frizur skrbi frizerka Renata Peterle.

Operni muzikal Kette je glasbeno-gledališki spomenik slovenskemu literatu Dragotinu Ketteju, enemu izmed začetnikov slovenske moderne, ki je živel konec 19. stoletja. Del svoje 23 let dolge življenjske zgodbe je spisal v Novem mestu, kjer se je nesrečno zaljubil in rodili so se njegovi najlepši ljubezenski verzi. Odrsko delo o na Premu rojenem poetu, pokopanem v Ljubljani, vključuje 21 vlog in prav vsaka ima seveda svojo frizuro.

»V času Ketteja je bilo obdobje brk, brade in klobukov. Tudi Kette jih je imel. Ženske so nosile visoko spete lase v figo in obleke z visokimi ovratniki. To je veljalo za meščanski krog, ki je bil v Novem mestu zelo velik, sploh Glavni trg s trgovinami in obrtniki,« pojasnjuje frizerka Renata Peterle. »Revnejši prebivalci in kmetje so imeli slabše pogoje tako za življenje kot za izgled, a so seveda po svojih zmožnostih posnemali premožnejše.«

Obdobje konec 19. stoletja je morala pričarati tudi na odru. Delo pri predstavi poteka tako, da se frizer najprej pogovori s producentom o nastopajočih, si ogleda skice in zamisli oblikovalca, malo pa po literaturi o takratnem času pobrska tudi sam. »Vse to poskusiš upoštevati oziroma se temu najbolje približati,« pravi Peterletova, ki je sodelovala že pri več predstavah, nastalih v produkciji KCJT. »Dragotin Kette je bil lep mladenič z brki, tak je tudi v predstavi. Ostali nastopajoči se v predstavi velikokrat preobrazijo,« še dodaja.

Čeprav zelo rada dela v frizerskem salonu, ji je delo izven salonskih okvirjev v poseben užitek: »Vedno je res odlična klima. Čeprav se z večino igralci že poznamo, je z vsako novo predstavo svojevrstna energija, ki jo ta prinese s sabo. S kostumi, frizurami, šminko.« Še posebej jo navdušuje dejstvo, da pomaga soustvariti delček tega, kar se vidi na odru. »V gledališču si zelo omejen s časom, ki ga imaš na razpolago za delo, lahko pa si bolj drzen in celo pretiravaš v oblikovanju frizur. Tega pri salonskem delu ni,« pojasnjuje. »Proces nastajanja take predstave je tako lep in edinstven ... Tak je in bo tudi operni muzikal Kette,« še izpostavlja Peterletova, ki je komaj čakala, da doživi zgodbo svojega najljubšega poeta, postavljeno na oder. In bila navdušena.