Prvi četrtek v mesecu na Univerzi za starejše RIC-a Novo mesto privabi veliko »potnikov« v našo učilnico. Kar 57 članov se je odzvalo vabilu v programu, ko je bila na sporedu Islandska pravljica. To je pripovedovala organizatorica izobraževanja odraslih Zvonka Potočar, ki oblikuje in izvaja programe Večgeneracijskega centra Skupaj v RIC-u Novo mesto. Z nami je delila svoje eno tedensko spoznavanje Islandije konec oktobra, ko je tja odšla s pričakovanjem videti severni sij. Z agencijo Oskar je potovanje po deželi posebno, saj se potrudijo, da doživeto sprejemaš deželo. Majhna skupina 15 potnikov je z odlično vodičko v pravem trenutku našla primeren čas za obisk posameznih znamenitosti glede na vremenske razmere.

Prvi osvajalci Islandije so bili vikingi, nanje spominja Vikinška ladja - Sun Voyager na obali glavnega mesta. Islandija je velika za pet Slovenij, ima pa nekaj več prebivalcev kot Ljubljana in v glavnem mestu Reykjaviku živi kar 200.000 Islandcev, med njimi je le malo priseljencev. Država je neodvisna od 17. 6. 1944, ko so razglasili republiko in se znebila danske vladavine, še prej pa norveške. Večina ljudi je luteranske vere. Nimajo železnice, imajo pa dobro urejen cestni ring okoli celega otoka. Njihovo življenje usmerja narava. Ta ima tisoče obrazov, zato so obiskovalci Islandije za svojo potrpežljivost in pogum nagrajeni s soncem, ki posije ravno ob pravem času.

Islandci nimajo luksuznih hotelov, prestižnih in mogočnih stavb, tudi njihov parlament je preprostega videza. Leta 930 se je na Þingvellirju sestal Althing, to je prvi parlament, ki je imel zakonodajno, sodno in izvršilno oblast. Bil je prva taka inštitucija na svetu. V tistem času se je sestajal enkrat letno. To je bilo politično zborovanje in hkrati velik družabni dogodek.

Zdravstvo in šolstvo sta za Islandce brezplačna, sicer pa je življenje na Islandiji dokaj drago, še posebej za turiste. Deželo pokrivajo lišaji in mahovi, spremljajo breze, številne so reke, mnogo je termalnih izvirov in slapov, ledenikov in vročih gejzirov. Značilni so tudi vulkani, nekateri občasno delujoči, ki jih predavateljica na svojem popotovanju ni obiskala od blizu. Objeta z morjem je izpostavljena valovom in vetru. Kar dobra borba z naravo se jim ponuja, zato so praktični, skromni in veseli prijaznih darov narave. Verjetno je za turiste zanimiva, vrnitev v naše zelenje pa je zato pravo olajšanje. Težko bi se navadili na take skrajnosti, so pa dober izziv za nekaj dni.

Sede na stolih z našimi potniki spoznavamo deželo skozi njihove oči. Zato je vsaka predstavitev krasna in drugačna. Skuštrana in radovedna turistka Zvonka je s klikom postala prijazna predavateljica. »Vsake oči imajo svojega malarja« pravi slovenski pregovor. Mi kot »sedeči potniki« hvaležni spremljamo njihove predstavitve in se po svoje čudimo zanimivostim v teh deželah, izzivom na poti in veselju ob novih doživetjih. Taki smo vedno pripravljeni na nova potovanja in hvaležni za pripravljenost »pravih potnikov«, da potujejo še enkrat z nami.

Zapisala: Lizika Vardijan, članica Univerze za starejše
Fotografije: Zvonka Potočar in Daša Ganna Mahmoud