Kar 37 članov Univerze za starejše pri RIC-u Novo mesto je zanimalo, kaj lahko še izvemo o komuniciranju. 

Prisluhnili smo  direktorici Posvetovalnice za otroke in starše, pedagoginji Mateji Petric. Za nas je pripravila veliko zanimivih vaj in nalog. Prepričani smo bili, da  smo večino sporočil že oddali, v poslušanju pa smo dosegli vse. Kaj pa je lahko še novega? Ugotovili pa smo, da nismo dobri poslušalci, tudi sporočevalci ne. Spoznavamo, da se premalo pogovarjamo. Komunikacije se naučimo doma. Smo jo dovolj vadili? Že s svojo govorico  telesa povemo več kot z besedami. Vsebina je pogosto manj važna, saj že z barvo glasu in tonom povemo veliko. Besede tolažijo, a tudi ranijo, zato moramo izbirati prave in jih v izbranem trenutku povedati. Če so odnosi iskreni in imamo ljudi radi, je vsako sporočilo prav razumljeno. Hudo pa je, če je med oddajnikom in sprejemnikom veliko zamer, ocen in predsodkov. Sporočila so lahko jasna in nas dosežejo, če govornik prepričljivo in navdušen sporoča svoja spoznanja. Če je sam zagret zagovornik povedanega, vname tudi poslušalce. Živimo v času, ko smo povezani s celim svetom. Z bližnjimi ljudmi pa naša komunikacija ni dobra. Premalo se pogovarjamo, še manj se slišimo. Zasloni so zapolnili praznino odnosov v družini, življenju, delu in igri. Odvisni smo od tablic, ki so nadomestile pogovor. Podatek, da otroci preživijo z novo tehnologijo več kor 3000 ur, je zastrašujoč. Že sevanje naredi veliko škode telesu, odvisnost pa nam ubija človeka. Kar veliko otrok je že obravnavano kot odvisniki. Take poškodbe naredijo mrtve otroke. Kar veliko jih že zdravijo. Zdaj že zdravniki pozivajo starše, naj otrokom omejijo uporabo tablic. Kam smo prišli? Naša generacija se še spomni skupnih pogovorov in iger, petja in poslušanja. Rasli smo brez televizije, računalnikov in pametnih telefonov. Z leti smo postali tudi mi manj zgovorni, tudi zagrenjeni, ker nas nočejo več poslušati.   Menda smo premalo zanimivi in se ponavljamo. Torej moramo izbirati zgodbe, ki so zanimive in navdušujejo.

Predavateljica nas je postavila na trda tla. Ima še veliko vaj in nalog. Nikoli ni prepozno, da se naučimo še kaj novega. Zato smo hvaležni in veseli, kadar pride med nas. Vedno nas navduši s svojo prijaznostjo, ko nas posluša in sliši. Torej bi bila ta posvetovalnica lahko tudi za nas - starejše. Veselimo se srečanj z njo.  

PRIPIS: Decembrski praznični dnevi so priložnost, da obudimo in preverimo svoje veščine. Izklopimo aparate, vklopimo ušesa in srca in povejmo drug drugemu, kaj nam pomenijo in povejmo zanimive zgodbe iz skupnih spominov. Ti nas hranijo in pomladijo. 

Zapisala Lizika Vardijan, članica Univerze za starejše pri RIC-u Novo mesto