To Četrtkovo srečanje v Univerzi za starejše pri RIC-u Novo mesto smo že težko čakali, saj je potovanja preprečila korona. Toda potniki imajo vedno na zalogi še kaj za nas. Po Svileni poti se je naš predavatelj Franci Kokalj  s prijateljem odpravil z motorjem. Pot sta načrtovala drugače, a sta jo morala skrajšati, ker je bila vojna v Siriji in na jugu Turčije. Mesec in pol zanimivih poti. Če se ne bi pred potovanjem dobro seznanila z vsem, bi imela veliko več težav.

Začela sta v Kirgiziji, ki ji pravijo tudi Azijska Švica, saj dve tretjini pokriva Tien Šan pogorje. Izredno lepa dežela in prijazni ljudje. Tradicionalni, nomadski način življenja v jurtah s čredami konj, koz, ovac in krav je še vedno živ. Tadžikistan je naslednja dežela. Cesta M41 poteka čez Pamirsko planoto in prelaze do 4600 m nv. To je dežela planote, samote in polna lepote. Uzbekistan-puščavska dežela, kjer gojijo bombaž blizu rek, da namakajo in  izvažajo minerale. Mnogi vladarji so začeli tu ustvarjati svojo kulturo. Niso podirali, le dograjevali. Zato so ostale starodavne mošeje, cerkve in grobnice. Najbolj je dežela cvetela v 15 stoletju pod vodstvom Amirja Timurja. Glavno mesto je bil Samarkand, biser Azije in križišče na Svileni poti. Podpirali so znanstvenike in dežela je cvetela. Turkmenijo sestavlja 80% puščave. Živijo od plina. Policijska dežela in težave pri prehodu čez mejo. Iran je največja dežela na tej poti. Ima verjetno najstarejšo in najbolj bogato zgodovino, ki sega 1000 let pred naše štetje. To je čas kralja Kira in prvega velikega Perzijskega kraljestva. Ljudje so načitani in znajo angleško. Mnogi v teh revnih planotah brez zelenja in na slabih cestah ne bi videli lepot. Te se kažejo v gostoljubju in dobrih ljudeh.

Prevozila sta 13.000 km in prišla v zeleno Slovenijo. Sedaj je naš popotnik zanimivih dežel spoznaval vse to tretjič. Brez pomagal, vse na pamet lahko predstavlja pot le zato, ker se mu je globoko vtisnila v srce. Želimo mu, da bi lahko kmalu spet potoval in z nami delil svoje poti. Mi na take poti ne bomo več šli. Počakali bomo nanje v naši učilnici, ko bomo brez potnih listov in deviz spremljali poti drugih. Hvaležni smo zanje!

Zapisala Lizika Vardijan, članica Univerze za starejše pri RIC-u Novo mesto
Fotografija: Anita Jakše, vodja Univerze za starejše pri RIC-u Novo mesto